28.11.09

Odprtje 01/12 20:00 ARZENAL DEPO / 2K9


radioCona, 27. 11. 2009

radioCona v Ljubljani in okolici ponovno oddaja na 88.8MHz!


na FM in preko spleta od torka 1. decembra do petka 4. decembra 2009, vsak dan med 15.00 in 22.00 uro.

mapiranje razstave in performansov ARZENAL DEPO / 2K9

oddajnik in nov antenski sistem prvic na Ljubljanskem gradu.
za vse, ki ste izven dosega frekvenc smo pripravili internetno streamanje.
Poslusajte 88.8 MHz ali preko spleta http://radiocona.wordpress.com/

7.11.09

00

Izobraževanje
Večina intermedijskih umetnikov, ki so pričeli ustvarjati dos redine devetdesetih let se je šolala na umetniških akademijah in drugih fakultetah v Sloveniji (ALUO, AGRFT, kasneje tudi FRI, FERI, UNG in od jeseni 2003 na SAE), mlajša generacija pa je svoje šolanje zaključevala tudi v tujini (Dunaj, Gradec, London…).
Nekateri izmed njih so že imeli priložnost slediti predavajem starejših generacij svojih kolegov npr. v okviru Ljudmile, KIBLE, Kiberpipe in Famul Stuart, ki ponujajo redne izobraževalne programe v okviru novih medijev.

2000 HEXPO http://meta.iflugs.udk-berlin.de/hexpo
Leta 2000 je Marko Košnik organiziral festival samoorganiziranih kulturnih oblik hEXPO, ki je deloval kot sestavljanka festivala, delavnic, produkcije, organizacije znanja…
Ob istem času so v okviru festivala dejavnosti potekale v dvanajstih nevladnih organizacijah v Ljubljani, Mariboru in v Kopru ter se hkrati povezale z različnimi prizorišči v Gradcu, Celovcu in Trstu. hEXPO je bil prva kulturna digitalna platforma, ki je povezala celotno območje Slovenije.


2000 Moderna galerija Ljubljana http://www.mg-lj.si/ http://manifesta.org/manifesta3/slo/ljubljana.htm
Leta 2000 Moderna galerija v Ljubljani gosti trienale Manifesta 3, Evropski bienale sodobne umetnosti Ljubljana, »Borderline Syndrome«, na katerem so predstavljeni številni intermedijski projekti.
Med leti 2002 in 2003 Dunja Kukovec v Moderni galeriji organizira multimedijski program Foo Bar, po tem letu pa se dogodki v okviru programa pojavljajo sporadično.
Foo Bar je serija dogodkov, ki so povezani s tehnologijo, glasbo, zvokom, gibljivimi slikami in medmrežjem. Dogodki želijo prikazati in spodbuti različne rabe novih (in starih) tehnologij. Foo Bar je bil usmerjen k subverzivni uporabi medijev in tehnologije, in je vključeval laboratorijsko in eksperimentalno audio in video produkcijo.
Oscilacije, 30 dni zvoka (2004) je bil dogodek, ki ga je v Mali galeriji v okviru Moderne galerije kurirala Bojana Piškur. Na njem so se predstavili številni intermedijski umetniki različnih generacij in ozadij, ki se ukvarjajo z zvokom.
Predstavitev in pregled slovenske intermedijske produkcije je prikazala tretja iz serije preglednih razstav slovenske umetnosti med leti 1975 in 2005 Teritoriji, Identitete, Mreže: Slovenska umetnost 1995-2005 v Moderni galeriji, v okviru katere so intermedijsko umetnost raziskovala Dunja Kukovec, Igor Španjol in Nataša Petrešin.
Peti U3 – trienala slovenske sodobne umetnosti, ki ga je kuriral Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica je bil v celoti posvečen intermedijski umetnosti. Kurator je na trienalu predstavil intermedijske projekte v razvoju. Na U3 so sodelovali BridA, Sašo Sedlaček, Polona Tratnik, Mark Požlep, Viktor Bernik, Srečo Dragan, Iztok Holc, Metka Zupanič, Andrej Kamnik in Daan Roosegaarde ter Nika Oblak in Primož Novak v sodelovanju s Stefanom Doepnerjem

2000 Mednarodni festival računalniških umetnosti Pixxelpoint http://www.pixxelpoint.org/
Leta 2000 je v Novi Gorici pričel delovati Mednarodni festival računačniških umetnosti Pixxelpoint, ki predstavlja digitalne umetnine z namenom, da bi računalniško umetnost prenesel v realni prostor in povezal raznolike umetnike. Na različnih lokacijah (Mestna galerija Nova Gorica, Mostovna, Cyberia) se predstavljajo projekti, vezani na nove medije. Poudarek je na razstavi računalniških grafik in animacij, instalacijah in performansih ter zvočnih dogodkih in predavanjih.
Pixxelpoint se je v času svojega delovanja uveljavil kot eden pomembnejših festivalov novomedijske umetnosti v slovenskem prostoru in si obenem izoblikoval ugled tudi v mednarodnem merilu. Namen festivala je približati informacijske tehnologije širšemu občinstvu in obenem seznaniti predvsem mlajše generacije z drugačnimi možnostmi uporabe računalnika.
V letu 2009 se je Pixxelpoint odvijal v sodelovanju z italijansko univerzo iz Gorice DAMS, v okviru katere deluje oddelek za nove medije.

2000 ArtNetLab (Narvika Bovcon, Aleš Vavpotič, Srečo Dragan, Franc Solina, Gorazd Krnc, Tilen Žbona, Vanja Mervič, Dušan Bučar…) http://black.fri.uni-lj.si/
Leta 2003 so umetniki delujoči v okviru ALUO in FRI ustanovili ArtNetLab.
ArtNetLab je bil od leta 2003 koproducent Mednarodnega festivala računalniških umetnosti.

2000 Luka Drinovec
Fizik in biolog Luka Drinovec je leta 2000 predstavil projekt Ples neuronov, ki je vključeval pet umetnih bitij - robotov. Ti so preko senzorjev komunicirali z okolico in na spremembe reagirali z gibanjem ali svetlobo. Avtor se je želel izogniti ponavljajočim se gibom, hkrati pa jih ni želel prepustiti naključju.

2000 Son:DA http://sonda.kibla.org/
Od leta 2000 v tandemu Son:DA sodelujeta Metka Golec in Miha Horvat. Oba avtorja sta del svojega študija opravila v tujini.
Delno se njuni projekti podajajo v polje intermedijskih praks. V teh okvirih nastajajo videi in instalacije, ki občasno vključujejo efemerno tehnologijo, predvsem kable in žarnice – elemente, ki jih ob razmišljanju o tehnologijah navadno zanemarimo. V okvirih njunega opusa nastajajo klasična risarska dela generirana z računalniško mišjo.

2001 Octex (Jernej Marušič) http://www.octex.si/
V poznih devetdesetih letih je Jernej Marušič s pomočjo analognih sintesajzerjev pričel ustvarjati Organic Crackle and Tone EXperiments (Octex).
Njegov prvi album z naslovom Idei Laehsna je izšel leta 2002 pri Tehnika records. Sledil je album Variations (rx:tx, 2005).
Sodeloval je z glasbeniki Laibach, Ultra-Red, Marko Furstenberg, Spyweirdos, itd.
Sodeloval je na Club Transmediale (Berlin), Sprawl (London), Dispatch (Belgrade), Exit (Novi Sad), Cynet Art (Desden), Meet Me, Progress festival...

2001 AUTOMATA (Tanja Vujinović, Zvonka Simčič) http://www.exstat.org/
Automato sta leta 2001 ustanovili umetnici Tanja Vujinović in Zvonka Simčič kot produkcijsko platformo in umetniški tandem.
V okviru Automata sta umetnici izvedli številne projekte, predvsem v okviru video umetnosti, mnogokrat vsebinsko povezanih z raziskavami telesa in telesnosti.
Leta 2003 je nastal projekt Hardbody, ki so ga sestavljali digitalni tiski, net art projekt, video in dela iz serije Plasma – umetniški projekt parfum.
Leta 2006 se je platforma razdelila na dva dela – EXSTAT, ki ga vodi Tanja Vujinović v sodelovanju z Janom Kušejem in CrossConversationCut, ki ga vodi Zvonka Simčič.
Od leta 2006 Tanja Vujinović nadaljuje ustvarjanje v polju intermedijske umetnosti in s ciklom projektov Diskretni dogodki v hrupnih domenah raziskuje v poljih zvočne, vizualne in spletne umetnosti ter robotike.

2001 – 2004 Ministrstvo za informacijsko družbo http://mid.gov.si/mid/mid.nsf
Financiranje intermedijske umetnosti v Sloveniji se je pričelo z ustanovitvijo Ministrstva za informacijsko družbo, ki je intermedijske projekte sofinanciralo do leta 2004, ko je bilo ministrstvo ukinjeno. Naloge in sredstva ministrstva za informacijsko družbo so bila ob njegovi ukinitvi prenesena predvsem na Ministrstvo za gospodarstvo in na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

2001 Kiberpipa http://www.kiberpipa.org/

Kiberpipa je nastala leta 2001 kot računalniški kulturni center, laboratorij in internetni bar v okviru Zavoda K6/4, ki vključuje tudi Galerijo Kapelica.
Bila je prvi center v Sloveniji z brezplačnim javnim dostopom do interneta in postala prvo odprto prizorišče sodobnih računalniških tehnologij, ki je prosto dajala možnosti njene uporabe. Deluje kot odprti prostor in sodobno opremljena platforma za opismenjevanje in izobraževanje na področju računalništva in sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, za njihovo spoznavanje ter ustvarjalno rabo. Kiberpipa deluje na ideji in vrednotah odprtih standardov ter prostega programja, ki jih raziskuje, nadgrajuje, promovira in spodbuja njihovo uporabo na vseh področjih.
Trenutna raziskovalna področja so Linux in odprto programje, internet, globalna sredstva komunikacij, razvoj, brezžično omreženje, produkcija, distribucija in arhiviranje digitalnega videa ter prenos v živo, svoboden pretok informacij, patentiranje programske opreme in intelektualna lastnina v digitalni družbi, medijska pismenost, razvoj novih uporab, kreativnega izražanja in raziskovanja digitalnih medijev ter spodbujanje razvoja sodobnih umetniških konceptov znotraj sodobne digitalne kulture in družbe.
V Kiberpipi je tudi prvi računalniški muzej v Sloveniji, ki je s pomočjo delujočih računalnikov zasnovan kot časovna luknja, ki obiskovalca posrka vase ter popelje v doživetje tistega časa. Poleg razstavnega dela poteka letno mnogo dogodkov in projektov s področja zgodovine računalništva.
Kiberpipa pripravlja izobraževalno-opismenjevalnih in kulturno-umetniške dogodke.
V njej deluje produkcijska skupina Err0r, galerija G404, pripravljajo Odprte termine, Spletne urice, Večere za inovativne in podjetne, delavnice in predavanja.
Leta 2004 je bila Kiberpipa ena od ustanovnih članic m3c in pričela z organizacijo Festivala HAIP.

2001 Narvika Bovcon in Aleš Vavpotič http://www2.arnes.si/~avaupo2/
Narvika Bovcon je študirala vizualne komunikacije na ALUO, Aleš Vavpotič pa primerjalno književnost na FF v Ljubljani. Oba sta podiplomski študij nadaljevala tudi v okvirih Oddelka za video in nove medije na ALUO. Sta soustanovitelja ArtNetLab, ki ga uporabljata tudi za lastno produkcijsko platformo in organizatorja dogodkov v polju intermedijske umetnosti, mdr. soorganizatorja Mednarodnega festivala računalniških umetnosti.
Leta 2004 sta Narvika Bovcon in Aleš Vaupotič v okviru ArtNetLab producirala projekt Solaris: arhiv in interface.
V sodelovanju z Matjažem Bobnarjem je nastal internetni arhiv Museon Serapeion, v sodelovanju z Barakom Raiserjem pa instalacija v virtualni realnosti Podatkovna sipina (2005-2008).
V času njune rezidence na Novi Zelandiji je nastala digitalna animacija Rihard 3, William Shakespeare, ki združuje elizabetinsko tragedijo z diskurzom videa in novih medijev.

2002 Ministrstvo za kulturo http://www.mk.gov.si/
Leta 2002 je Ministrstvo za kulturo ustanovilo posebno sekcijo intermedijskih umetnosti.
Leta 2002 so intermedijske umetnosti prvič dobile poseben del financ na razpisih MzK. Leta 2002 so bile v posebnem dokumentu intermedijske umetnosti priznane kot pomemben del slovenske umetnosti in kulture. Dokument je poudaril mednarodno priznanost intermedijskih umetnosti in potrebo po širši dostopnosti in medijski podpori v slovenskem prostoru. Opozoril je tudi pomanjkanje možnosti za izobrazbo in kritično refleksijo v polju intermedijskih umetnosti.
Resolucija Nacionalnega programa za kulturo 2004-2007 si je zadala nalogo, da produkcijo, refleksijo in predstavitve v polju intermedijskih umetnosti do leta 2007 poveča za dvajset odstotkov.
Leta 2004 je MzK vzpostavilo triletno programsko financiranje neodvisnega sektorja. Med 2004 in 2006 je MzK na področju intermedijskih umetnosti podprlo 10 nevladnih organizacij, v obdobju 2007 – 2009 pa le šest organizacij v polju intermedijske umetnosti.
Od leta 2003 MzK letno podpira tudi posamezne projekte v polju intermedijskih umetnosti.
Intermedijsko umetnost od tega časa deloma podpirajo tudi večje slovenske občine. Za projekte, ki navadno zahtevajo velike vložke pa umetniki sredstav pridobivajo tudi v tujini. Posledica tega dejstva je, da je bila velika količina intermedijskih projektov predstavljena v tujini in ne v Sloveniji.

2002 Polona Tratnik http://www.ars-tratnik.si/
Polona Tratnik je študirala slikarstvo na ALUO. Je edina umetnica v slovenskem prostoru, ki se ukvarja z biotehnologijami skozi umetnost in tematizira razsežnosti bioinženiringa, gojenja tkiv, kloniranja...
Pripravila je razstave 37C (2002), kjer je gojila kožne celične strukture, in Privatni mikroorganizmi (2004), kjer je gojila mikrobne kolonije, katerih začetni vzorec je bil vzet z njenega telesa.
V projektu Unikum (2006) je bil obiskovalec povabljen k donaciji lastnega vzorca prek katerega je umetnica preizpraševala meje intime in zasebnosti posameznika ter omogočila vpogled v mikrosvet človeškega telesa s tem, da je vizualizirala njegovo favno in floro.
Polona Tratnik je aktivna tudi kot kuratorica, teoretičarka, profesorica in organizatorka prireditev v polju sodobne umetnosti in estetike.
Razstavljala je na L'Art Biotech (2003 Nantes, France), Breakthrough (2004 The Hague, Netherlands), the Biennale of Electronic Art (2004 Perth, Australia).
Leta 2005 je kurirala Festival Break 2.3 Nove vrste

2002 KIBLIX Linux IT Festival, http://www.kibla.org/festivali/kiblix/ http://kiblix.org/
Leta 2002 je v KIBLI v sodelovanju z LUGOS (Linux Users Group of Slovenia Association, ustanovljena 1997) pričel potekati KIBLIX Linux IT Festival.

2002 (1997) Mednarodni festival mladih neuveljavljenih ustvarjalcev Break, http://static.kiberpipa.org/~break/old2/tema.htm
Festival Break v prenovljeni obliki od leta 2000 organizira Zavod K6/4. Zvrstili so se festivali s temami Break 2.1 Dead or Alive (2001), Break 2.2 Nevidna grožnja (2003), Break 2.3 Nove vrste (2005), Break 2.4 Potemkinova vas (2007).
Leta 2005 se je zgodil 8. mednarodni festival neodvisnih ustvarjalcev Break 2.3 z naslovom Nove vrste, ki ga je kurirala Polona Tratnik.

2003 Sound Explicit http://www.zavod-parasite.si/soundexplicit/ http://www.rx-tx.org/?n=2&id=2
Od leta 2003 se v Centru in galeriji P74 dogaja serija zvočnih dogodkov Sound Explicit. V tem obdobju so zacveteli zvočni dogodki: leta 2000 je Marko Košnik organiziral projekt 5 Sinestezija za zvok in gibljive slike, Klon.Art pa je vizualno-zvočno produkcijo v živo predstavljal v Slovenski Kinoteki. Poleg Bitshifta v Galeriji Kapelica so se zvrstili še dogodki v okviru založbe rx:tx Zavoda Atol, od leta 2001 se je godil Re-lax, ki ga je otvoril Jan Jelinek, v Metelkova mesto v klubu Channel Zero pa klubski večeri Zarobotko.

2003 Sašo Sedlaček http://www.sasosedlacek.com/
Umetniški interes Saše Sedlačka je reciklaža obstoječin dobrin v najširšem smislu. V njegovem delu najdemo tako reciklažo odpadnega papirja (Just do it!, 2003 in Loop, 2004, No Lego, 2005) kot reciklažo digitalnih podatkov (iSmOg, 2004) in odslužene računalniške opreme (Žicar - robot za socialno ogrožene, 2005) ter reciklažo vesoljskih odpadkov (Vesoljske smeti, 2006) ali poskus, kako ustanoviti avtonomno medijsko cono (Infokalipsa zdaj, 2007).
Sašo Sedlaček se je udeležil rezidence IAMAS na Japonskem. Centralni elementi njegovega dela so ekologija, recikliranje in ponovna uporaba smeti in stare opreme.

2003 Stefan Doepner http://www.f18institut.org/
Stefan Doepner je študiral likovno umetnost in eksperimentalni film na likovni akademiji v Bremnu. Od sredine osemdesetih let ustvarja kot intermedijski umetnik. Med drugim je soustanovitelj f18 Instituta za umetnost, informatiko in tehnologijo v Hamburgu (1996) ter interdisciplinarne postaje Cirkulacija 2 v Ljubljani (2007).
Področje njegovega delovanja je predvsem tehnološko podprta umetnost, robotika in zvočna umetnost
Stefan Doepner je od leta 2003, ko je pričel bivati v Ljubljani sodelavec in svetovalec pri mnogih projektih povezanih z robotiko in visokimi tehnologijami.
Leta 2009 je v Kibeli predstavil dolgoročni intermedijski projekt Robot Partners - Paintbot, Robot Totem, Automated Table Modification, ki združuje umetnost, znanost, humanistiko in tehnologijo. Deluje kot konceptualni okvir Doepnerjevega umetniškega ustvarjanja, preko katerega se ukvarja s kompleksnostjo ideje partnerstva na splošno kot tudi partnerstva med ljudmi in stroji. V zvezi s temi vprašanji se projekt na raziskovalen, poetičen, humoren in absurden način loteva sodobnih idealov, idej in podob napredka.

2003 Miha Ciglar http://www.ciglar.mur.at/
Miha Ciglar je umetnik in skladatelj, ki je študiral na Univerzi glasbenih in dramskih umetnosti v Gradcu. Je avtor zvočnih pokrajin, interaktivnih plesnih performansov, kompozicij za različne inštrumente, avdiovizualnih instalacij in elektroakustičnih performansov. V njegovih projektih so poudarjeni konceptualni pristopi, medtem ko so ekspresivne vrednosti običajnih estetskih idealov zanemarjene.
Tastes like… (2005) je zvočna kompozicija za TV monitor, mešalno mizo in človeško telo. Gre za performans, ki ob analognih instrumentih vključuje glasbenikovo telo kot temeljni in ultimativni medij.
Leta 2008 je z Niko Autor in Majo Arzenšek Ciglar realiziral projekt 3rd Pole ki vključuje plesalca in sistem za nadzor giba. S pomočjo giba je lahko plesalec izbral glasbo, ki jo je gib zahteval.

2003 BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica)
"Slovenski umetniški kolektiv BridA / Jurij Pavlica, Sendi Mango, Tom Kerševan – se je formiral leta 1996, takrat ko so njegovi člani študirali na beneški Akademiji. Od takrat je BridA razvila vrsto vrhunskih umetniških projektov na mednarodnem nivoju. Problematizira likovne vsebine in raziskuje sodobno družbo s pomočjo znanosti in tehnologije. Čeprav z močno akademsko podlago zanika avtoreferencialne poglede teoretikov nove Evrope. Osem let kasneje s projektom Borderpass obkroži svet: od Benetk do New Yorka, nazaj v Evropo v Dresden in potem v Avstralijo. Oktobra 2006 sodeluje z ZKM Zentrum fur Kunst und Mediatechnologie v Karlsruhe, kjer razvija projekt Modux. Februarja 2007 na povabilo evropskega komisarja za znanost in tehnologijo Janeza Potočnika, BridA predstavlja svoje projekte v Bruslju v okviru iniciative na temo znanosti in umetnosti. Junija 2008 sodelujejo na umetniški rezidenci v Fondazione Ratti Como. Septembra 2008 razstavijo svoj projekt Modux 3.4 na festivalu Ars Electronica v Linzu. Do danes nobeden od treh umetnikov ni želel delovati samostojno, delovanje v skupini, s sledmi podjetniškega in organizacijskega sistema, jim predstavlja veliko večji izziv. Umetniška produkcija Bride temelji na videu, grafiki, slikarstvu, fotografiji in multimedijskih instalacijah. Nenehno prehajanje iz dvodimenzionalne likovne površine v tridimenzionalni prostor je reverzibilno in izmenično. Kot pri potovanju kjer ima pot večji pomen od cilja, ima za Brido iskanje poti in procesa ustvarjanja večji pomen kot sam končni produkt. Procesi raziskovanja in tehnološke aplikacije so del umetniškega ustvarjanja in so usmerjeni v umetniško produkcijo ki deluje kot samostojni organizem, ki je sposoben samoobnavljanja in nadgrajevanja. BridA združuje tehnologijo in umetniško misel. Tako preučevanje in poznavanje tehnologije naprav je že samo po sebi umetniški proces."
(Besedilo o lastnem delu je pripravila BridA, 18. 12. 2009)


2004 Kolektiv Err0r (Boštjan Špetič, Martin Hribar, Martin Preželj, Anže Veršnik, Daša Lakner) http://www.kiberpipa.org/err0r
Err0r je zasnoval, organiziral in izpeljal številne intermedijske projekte in interaktivne zvočne instalacije. Kreativno jedro kolektiva je zbrano okrog Kiberpipe.
Boštjan Špetič je na Breaku 2.3 in Mednarodnem festivalu računalniških umetnosti samostojno predstavil projekt Decoupage (2005) v sodelovanju z Matjažem Torijem.
Daša Lakner je samostojno ustvarila projekta Ojdipus/Celica organizma (2005) in Krivda spomina.

2004 Branko Zupan http://users.triera.net/zupanbra/map.html
Branko Zupan je po izobrazbi elektrotehnik in se že dvajset let ukvarja z izdelovanjem robotov. Gre za enostavne primerke zoomorfnih oblik (Biba, Čriček), robota na dveh nogah (Big Foot) in eksperimentalnega robota (Voziček), ki mu služi za preverjanje elektronskih komponent in programov za možno nadgradnjo robotov. Ti roboti niso sposobni izvajati kompleksnih funkcij, vendar jim servomehanizem omogoča avtonomno premikanje po prostoru, s pomočjo vgrajene elektronike – IR (infra rdečih) senzorjev pa so sposobni prepoznavati prepreke (človek, zid,…) in se jim izogniti s spremenjeno smerjo gibanja.
Leta 2004 je robote predstavil na Device Art v Zagrebu.

2004 Festival HAIP http://www.haip.cc/
Festival HAIP je bienalni multimedijski festival odprtih tehnologij, ki ga od leta 2004 organizira KIberpipa. Predstavlja delo mladih uveljavljujočih se umetnikov in kreativnih inžinerjev iz Evrope in Azije.
Na HAIP 2006 so se poleg številnih mednarodnih umetnikov predstavili tudi Stefan Doepner in Borut Savski, Luka Prinčič, Boštjan Špetić in Err0r.

2004 Mreža multimedijskih centrov Slovenije m3c
M3c je nastala v devetdesetih letih kot neformalna mreža z imenom Kulturna informacijska hrbtenica, ki spodbuja medijsko pismenost in informacijsko družbo. Ustanovile so jo KIBLA, Ljudmila, Kiberpipa in PINA. Ponudba tehnološkega in informacijskega okvirja za produkcijo intermedijske umetnosti je bila ena glavnih nalog mreže, ki se je razširila ob pomoči Ministrstva za kulturo in dodatnih sredstev iz fonda za Evropski regionalni razvoj. Danes mreža združuje 15 regionalnih centrov.
Leta 2007 je m3c poleg ustanovnih članic združevala še Multimedijski center Pomurje KRIK, Središče Art Centre, Regionalni multimedijski center v Ljutomeru, Multimedijski center v Slovenj Gradcu, Kunigunda regionalni multimedijski center v Velenju (KRMC), Mat Kultra multimedijski center, Posavski multimedijski center (MMC Posavje), MMC Pulsar multimedijski center v Škofji Loki, Dolenjski multimedijski center v Novem mestu (South Eastern Slovenia) ter Kulturni center Mostovna v Novi Gorici in Multimedijski center Mink v Tolminu.

2004 Gorazd Krnc
Gorazd Krnc je študiral slikarstvo na ALUO in magistriral iz Videa in novih medijev na isti fakulteti.
Od leta 2000 ustvarja v polju eksperimentalnega videa, interaktivnih računalniških instalacij in slikarstva.
Njegove interaktivne instalacije Feeling HIghway (2004/2005) Archaios xene (2005/2006) in Plain forms združujejo videomontažo z interaktivnimi live vdori podobe ali giba uporabnika.
Krnc v polju intermedijskih umetnosti deluje v okviru ArtNetLab.

2005 Ksenija Čerče http://ksenijacerce.kibla.org/index.html
Slikarka Ksenija Čerče, ki je iz slikarstva magistrirala na ALUO v Ljubljani leta 2002, je leta 2003 je prejela Fulbrightovo štipendijo za izpopolnjevanje v Združenih državah Amerike, kjer je magistrirala iz videa in sound arta na Purchase College State University of New York.
Od leta 2005 Ksenija Čerče ustvarja zvočne videoambiente z večkanalno zvočno spremljavo s katerimi prodira v polje intermedijske umetnosti. Leta 2007 je v Kazematah ljubljanskega gradu predstavila večkanalni video in zvočni ambient Eter, leta 2008 je sledila ambientalna video in zvočna instalacija Sonic, leta 2009 pa večkanalni video in zvočni ambient Liquid v Javnem kopališču v Beogradu in interaktivni 16 kanalni ambisonični ambijent Ephemera v Kunsthaus Graz- Medienkunstlabor.

Od leta 2007 sodeluje s Cirkulacijo 2.

2005 Luka Dekleva
Luka Dekleva je magistriral iz fotografije na praški FAMU.
Od leta 1999 deluje v kolektivu Code ep.
V sodelovanju z Luko Prinčičem razvijata nenarativne Live Cinema performanse, proces generacije avdio/videa v katerem gledalec in prostor sobivata v sinhronosti z avtorji.
Projekt Play.VJ, ki ga je leta 2005 predstavil v Galeriji Kapelica se ukvarja s fenomenom vmesnika. Projekt je nastal v sodelovanju z programerjem in zvočnim umetnikom Slavkom Glamočaninom, Martinom Bricljem in DJ-em in glasbenikom Borjo Močnikom. Vsi raziskujejo možnosti izrabe žive gibljive slike na glasbeno podlago, kot sodelovanje med DJ-em in VJ-em v raznih klubskih okoljih. S projektom Play.VJ se je raziskovanje razširilo na interakcijo med video okoljem in obiskovalci, ki so lahko v živo vplivali na vsebino video projekcije.

2005 Miha Turšič http://www.delak.eu/
Miha Turšič je študiral industrijsko oblikovanje in študij zaključil leta 1999. Deloval je v digitalni produkcijski hiši Arxel tribe kot oblikovalec digitalnih vizualizacij. Leta 1998 je soustanovil oblikovalsko podjetje Asobi. Po letu 2005 je svoje raziskave usmeril v oblikovanje breztežnostnih okolij. Njegovi izdelki združujejo informacijski dizajn s kozmističnimi strukturami in novimi pogoji v breztežnosti. Sodeluje z Dunjo Zupančič in Draganom Živadinovom.

2005 Metka Zupanič http://www.metkazupanic.net/
Metka Zupanič je izvedla niz projektov, v katerih tematizira fenomen mobilnega telefona kot ultimativnega intimnega vmesnika, npr. SMS bordel (2005), SMS_004 in SMS_004_paranoia (2006).

2006 Inštitut Jožef Štefan http://www.ijs.si/
Inštitut Jožef Štefan je leta 2006 posvetil Dan IJS temi znanosti in umetnosti.

2006 Viktor Bernik
Viktor Bernik je magistrski študij slikarstva dokončal na ALUO. V okviru svojih projektov, ki se ukvarjajo z bivanjem podobe v fizičnem in družbenem prostoru občasno deluje tudi v okvirih intermedijskih umetnosti.
Projekt, ki ga je leta 2006 produciral za peti U3 je bil zasnovan kot večkanalna video instalacija, v naslednjem letu pa je v Galeriji Kapelica v Ljubljani in galeriji Simulaker v Novem mestu simultano potekala razstava, ki je podobe iz ene galerije s pomočjo raznolikih tehnoloških vmesnikov v realnem času prenašala iz ene v drugo galerijo in spet nazaj.

2006 Andrej Kamnik http://andrejkamnik.carbonmade.com/
Projekt, ki sta ga za 5. U3 leta 2006 zasnovala Andrej Kamnik, ki je na ALUO študiral slikarstvo in Daan Roosegaarde Flow 5.0 je interaktivno umetniško delo, ki se odziva na človeško ravnanje. Ventilatorji spreminjajo izgled na osnovi različnega gibanja: pri veliki hitrosti so prozorni, ko se vrtijo počasneje, pa potemnijo. Delo je spoj elektronike, programske opreme in kiparstva.

2006 Iztok Holc
Je po študiju na Pedagoški fakulteti študij nadaljeval podiplomski študij Videa in novih medijev.
Projekt, ki ga je predstavil na petem U3 Tipnaimacija (tipna animacija) je poskus problematizacije optocentrične kulture in umetnosti. Tipnaimacija je pragmatični poskus vzpostavitve avtonomije tipne zaznave in participacije. Robotski prototip vključuje interaktivno platformo, ki animira spremembo površine in grafični vmesnik. Prek platforme lahko animiramo preproste predhodno pripravljene grafične znake ali premikamo posamezne čepe.

2006 LJU COSINUS BRX GALLERY
Leta 2006 je bila na iniciativo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije v Bruslju ustanovljena konceptualna galerija LJU COSINUS BRX.
Za program te galerije, ki združuje umetnost, znanost in tehnologijo skrbi Galerija Kapelica. Prvi razstavljeni projekt v galeriji je bil Umbot Noordung Dunje Zupančič in Dragana Živadinova, sledil je Modux 2004-2006, ki ga je predstavil kolektiv BridA in drugi projekti.

2007 Zavod Bunker http://www.bunker.si/
Junija 2007 je Zavod Bunker priredil dogodek si(e)nergija, ki je bil posvečen znanosti v umetnosti in umetnosti v znanosti.

2007 Maja Smrekar http://majasmrekar.blogspot.com/
Maja Smrekar, je kiparka, ki je študij videa in novih medijev zaključila na ALUO v Ljubljani.
Leta 2007 je v sodelovanju z ekipo Kiberpipe nastal projekt System Cassio:pia, ki s pomočjo tehnoloških vmesnikov prevaja informacije v vizualne in zvočne oblike.

2007 Martin Bricelj http://www.martinbricelj.com/
Martin Bricelj je medijski umetnik in grafični oblikovalec.
Soustanovil je CodeSign Studio for Visual Communication in multimedijski kolektiv CodeEp v okviru katerega organizira avdio-vizualne dogodke (npr. Pomladni festival v Ljubljani) in razstave.
Razstavljal je v ICA v Londonu, na Columbia University v New Yorku, v Kunsthaus Graz in drugod.

2007 Miha Presker http://www.margan-presker.com/slo/
Njegovo delo sestavljajo instalacije in interaktivne skulpture, ki mnogokrat raziskujejo svetlobo in segajo v polje intermedijske umetnosti. Raziskuje in predstavlja razliko med percepcijo človeka in stroja.
Miha Presker je v sodelovanju z Luizo Margan prejel nagrado OHO za projekt Formication leta 2007.

2007 Robertina Šebjanič http://www.vimeo.com/robertina
Robertina Šebjanič je na ALUO študirala kiparstvo.
Leta 2006 je v sodelovanju s Špelo Ivančič in Sašo Spačal zasnovala multimedijsko instalacijo Medmesto z idejo prikaza bivanja v urbanem središču, ki vdira v subjektovo zasebnost.
Leta 2007 je nastala video instalacija Bubble, ki je organsko obliko v mediju videa predstavil v instalaciji z številnimi tehnološkimi vmesniki – televizorji.
V zadnjem letu Robertina Šebjanič sodeluje z Luko Frelihom, npr. interaktivna instalacija Pufinacija (2009).

2007 Cirkulacija 2 (Stefan Doepner, Borut Savski, Boštjan Leskovček, Majda Gregorič, Ksenija Čerče in drugi) http://www.3via.org/IntermediateSpaces/
Cirkulacija 2 je interdisciplinarna postaja je center za sodobno umetnost v katerem se hkrati vrši produkcija in prezentacija sodobne umetnosti. Je model takšnega centra, ki mora nujno presegati dosedanje muzejske in galerijske / oblike prezentacij umetnosti. Je delavnica - laboratorij in razstavni / predstavitveni prostor v enem. V času svojega delovanja generira sebi lasten odtenek identitete mikroskupnosti.

2008 radioCona http://www.cona.si/radio/
RadioCona je projekt Irene Pivka in Braneta Zormana.
RadioCona je projektni radio, ki se v eter priklopi občasno, za kratek časovni interval in je namenjen procesiranju, razstavljanju, predvajanju in komentiranju sodobne umetnosti. RadioCona deluje v intermedijskem kontekstu, radijski medij uporablja za poseg v javni prostor. Arhiv oddajanja se sproti nalaga na spletno stran.

2008 Sanela Jahič http://sanelajahic.blogspot.com/
Sanela Jahić je na ALUO v Ljubljani študirala slikarstvo. Od leta 2004 deluje v polju intermedijske umetnosti.

2009 Špela Petrič
Špela Petrič je diplomirala na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Dela kot strokovna sodelavka na Inštitutu za biokemijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V zadnjih letih se podaja v polje bioarta.







Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si

6.11.09

90

Konec osemdesetih let se je po skoraj desetletju množične video produkcije začel uveljavljati koncept individualnega avtorstva, ki je pospeševal razvoj video umetnosti v smeri video instalacij, ambientov in skulptur. [Nadja Zgonik, “Video osvajanje prostora”, Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Eseji, SCCA, Ljubljana 1999, str. 147.]

Do pravega razmaha umetnosti, povezane z novomedijsko vizualnostjo, novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, je prišlo v sredini in v drugi polovici devetdesetih let.

Brejčevi tezi, da je slovenska umetnost zgodnjih devetdesetih let pogrešala prav tiste vidike, ki so bili najbolj značilni za umetnost tega desetletja: multimedijske, tehnološke instalacije, politične in feministične pozicije, subjektivne, utopične svetove, narativne sisteme itn., pritrjuje tudi Igor Zabel. [Igor Zabel, “Teritoriji”, Razširjeni prostori umetnosti - slovenska umetnost 1985-1995, Moderna galerija, Ljubljana 2004, str 191.]

Pomembno je, da se od konca osemdesetih let pospešeno oblikujejo iniciative (Inštitut Egon March, Ministrstvo za eksperiment), umetniške platforme (Zank, Projekt Atol) in multimedijski centri (Ljudmila, Galerija Kapelica, Kibla in KiBela, Pina, Kiberpipa), festivali (Mednarodni festival računalniških umetnosti, Pixxelpoint, Break) in izobraževalna infrastruktura (Katedra za video in nove medije na ALUO), ki so ponudili infrastrukturo, ob kateri se je lahko razvila digitalnotehnološka skupnost in hkrati svoje delovanje usmerili k sistematični in kontinuirani prezentaciji sodobne lokalne in mednarodne umetniške produkcije in/ali produkciji lastnih projektov, katerih skupni imenovalec je spoj umetnosti, tehnologije in znanosti. Drugi pomembnejši prostori, ki so v zadnjih dveh desetletjih služili kot prostori prezentacije intermedijske umetnosti so še Galerija Škuc, Center in Galerija P74, Galerija Alkatraz, Mestna galerija Nova Gorica, Galerija Simulaker, Galerija Ganes Pratt, Mala galerija, večje pregledne razstave pa so bile na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Slovenska Kinoteka je bila do menjave vodstva v letu 2005 pomemben prostor prezentacije avdiovizualnih projektov, ki so se deloma prenesli v Kinodvor, deloma pa na Metelkovo in v Rog.

Tradicija video umetnosti in dejavnosti subkultur je povezana z razmahom (novih) tehnologij, ki so omogočile nove izrazne možnosti, vplivala na razmah umetniške produkcije v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let, ko so se uporaba videa, elektronske tehnologije in množični mediji razširili na številna področja ustvarjanja:
- vizualno (Peljhan, Grassi, Košnik, Kreuh, Kracina, Prosenc, Štokelj, Zdravič, …),
- performativno (Kugler, Živadinov, Peljhan, Košnik/Inštitut Egon March, Korda…),
- glasbeno področje (Laibach, Zorman, Savski, Vrhovec Sambolec, Random Logic…).


Ob pionirskih zvočnih eksperimentih avtorjev Vinka Globokarja, Marka Košnika, Maria Marzidovškka, Bora Turela in drugih, se je v drugi polovici devetdesetih let razvila drugačna zvočna linija mlajše generacije umetnikov zvoka. Med njimi so Tao G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom, Klon.Art, Luka Prinčič, Miha Ciglar in drugi. Večinoma gre za akademsko šolane glasbenike, ki delujejo v polju zvočne umetnosti in iščejo nove zvočne možnosti in razsežnosti v kombiniranju klasičnih in predelanih (DIY) glasbenih inštrumentov skupaj s sodobnimi tehnološkimi komponentami, raziskujejo odnos med zvočnimi in likovnimi elementi, itd.

1991 Nataša Prosenc http://www.ljudmila.org/scca/natasa/
Nataša Prosenc je vizualna umetnica in režiserka. Prva video dela je pričela širiti v video instalacije v katerih je proctor vselej odigral pomembno vlogo. V devetdesetih so se njena dela zacela pojavljati na razstavah in festivalih, od 1997 pa živi med Los Angelesom in Ljubljano. Leta 1999 je predstavljala Slovenijo na Beneškem bienalu z video instalacijo Gladiatorji, za katero je prejela Nagrado Prešernovega sklada. Posnela je tudi celovečerni film Suvenir, v realizaciji svojega produkcijskega podjetja Kanalya Pictures.


1992 Marko Peljhan http://www.ljudmila.org/scca/urbanaria/toceng.htm http://makrolab.ljudmila.org/ http://www.rx-tx.org/ http://www.crashtestdummy.net/ http://s-77ccr.org/
Marko Peljhan je študiral gledališko in radijsko režijo na AGRFT. Njegova prva dela bi težko označili za predstave, sam uporablja pojme kot so ritem, scena, struktura, situacija. Hodi po robu med gledališčem in vizualno umetnostjo, deluje interdisciplinarno, vzpodbude in vplivi na njegovo delo pa segajo od alternative osemdesetih, zanimanja za zgodovinsko avantgardo (predvsem futurizem), sodobno in eksperimentalno glasbo, do radio amaterskega delovanja ter letalske tehnologije.
Opus Marka Peljhana predstavlja morda najbolj konsistenten preplet umetnosti, tehnologije in znanosti. Projekt Atol, neprofitni zavod, ki ga je ustanovil leta 1992, prepleta področja umetniške produkcije, znanstvenih raziskav in razvoja ter produkcije prototipne tehnologije.
V prvih projektih je združeval različne izrazne elemente in video je enakovredno nastopal v ritmično-scenskih strukturah (diplomska predstava Marinetti:Hlebnikov 317 A Tišina Ka (Vasilev), Egoritem I,ll, lll, Atol (1993)).
V projektu Mikrolab (1994) je video postal nosilec aktivnosti. Mikrolab je prvi del (prva površina) večdelnaga projekta Ladomir Faktura. Računalniški 3D animirani film (nastal je v sodelovanju z Luko Frelihom in na glasbo Taa G Vrhovca Sambolca in Random Logic) se izvaja v realnem času, kar pomeni, da je podoba izračunana 4 stotinke sekunde preden jo zagledamo na zaslonu. Gre za poskus prenosa izkušnje zgodovine abstraktne umetnosti v medij, ki je res abstrakten – računalnik. V tem primeru gre za prenos abstraktnih scenskih umetnin Vasilija Kandinskega, ki jih je ta leta 1928 na glasbo Musogorskega predstavil v Bauhausu, v medij računalniške grafike.
Leta 1995 je Marko Peljhan ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol, PACT SYSTEMS, ki je začela svoje delo z zasnovo projekta urbanega spletnega vmesnika za satelitsko podprto navigacijo UCOG-144, leta 1999 pa je ustanovil Flight Operations Projekta Atol, organizacijsko vejo za projekte, povezane z letalskimi poleti in poleti v vesolje.
Leta 1995 je soustanovil Ljudmilo, kjer je od leta 1996 delal kot programski koordinator.
Projekt UCOG-144 (Urbano kolonizacijsko in orientacijsko orodje-144) je Peljhan izvedel na Urbanarii leta 1996. Gre za prenosni, mobilni komunikacijski sistem, ki temelji na GPS (Global Position Satellite) radijskem navigacijskem sistemu. Projekt deluje tako, da se posameznik, opremljen s sistemom UCOG-144 premika po urbani pokrajini, preko GPS-a sledi koordinatam v urbanem okolju v realnem času, kartira svoj položaj in beleži svoje vtise (tok misli, podobe in zvoke iz okolja), ki jih pozneje vpiše na spletno stran Projekta Atol. V formalnem smislu ta projekt radikalno spreminja odnos med avtorjem, akterjem in gledalcem, saj je subjekt postavljen v središče dogajanja. S pomočjo orodja si sam organizira in strukturira svojo fikcijo.
Makrolab (1997-2007) je projekt procesualne narave in je najbolj kompleksen in logistično zahteven Peljhanov projekt. Makrolab je avtonomni, samozadostni in modularno zasnovani laboratorij, raziskovalna in bivalna enota, ki jo poganjajo obnovljivi energijski viri (sonce, veter) in omogoča bivanje in delovanje največ šestih posameznikov tudi v najbolj ekstremnih naravnih pogojih in izoliranem okolju. Operacijski del Makrolaba sestavljajo znanstvena in tehnološka orodja, sistemi in strokovno znanje, osrednja naloga raziskovalne platforme pa je raziskovanje in refleksija treh globalnih dinamičnih sistemov sodobne družbe: telekomunikacij, vremenskih sistemov in migracij. V teh sistemih vidi Marko Peljhan izhodišča za razumevanje tega, kako deluje planet na družbenem, tehnološkem in naravnem nivoju. Projekt konceptualno izhaja iz besedil ruskega futurista Velimira Hlebnikova, ki trdi, da zmore malo ljudi v izoliranem okolju proizvesti večji evolutivni korak. Makrolab je bil postavljen na številnih krajih, sprva leta 1997 na deseti Documenta v Kasslu, nato pa v Z Avstraliji, na Velikem Krasu, v Škotskem višavju, na Isola di Campalto in v okviru Beneškega bienala leta 2003 v Beneški laguni. Desetletno obdobje je Makrolab zaključil na Antarktiki, kjer je postavljen kot stalna umetniška/znanstvena postaja.
Marko Peljhan je koordinator Insular Technologies, iniciative za svetovno visokofrekvenčno radijsko omrežje. Od leta 1999 je vodja poletov za parabolične umetniško-znanstvene polete pri Centru za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin v Moskvi in pri konzorciju MIR (Konzorcij za mikrogravitacijske interdisciplinarne raziskave).
Od leta 1999 njegov Zavod Projekt Atol producira performativna dela gledališča Noordung.
Leta 2001 sta Marko Peljhan in Carsten Nicolai prejela nagrado Zlata Nica za projekt Polar, ki je nastal v sodelovanju z japonskim laboratorijem Canon Artlab. Uporabniki so v parih vstopali v posebno sobo kjer so uporabljali interface naprave POL, ki je nastala za projekt in je uporabniku omogočala zbiranje čutnih informacij. Kasneje so bile informacije pridobljene prek POL vizualno predvajane na interfacih/monitorjih v vsaki od obeh sob.
Projekt Atol zvočne dogodke od leta 2002 organizira v okviru založbe rx:tx.
Leta 2003 je nadziral izvedbo mobilnega kontejnerskega medijskega laboratorija – projekt digitalnega opismenjevanja Transhub-01/Mobilatorij.
Leta 2006 je Projekt Atol v Ljubljani predstavil mednarodni dogodek Crash Test Dummy, ki je potekal tudi v Budimpešti, Pragi in Münchnu.


1993 Vadim Fiškin http://www.vadimfishkin.si/
Umetnik Vadim Fiškin, ki je arhitekturo študiral na Moskovskem Inštitutu za arhitekturo v Ljubljani deluje od leta 1992. Kot scenograf je pri različnih predstavah sodeloval z Matejo Bučar, Kozmokinetičnim kabinetom Noordung in drugimi.
Njegova dela po besedah Inke Arns povezujejo fizično z metafizičnim ali celo nadnaravnim. Fiškin kaže tisto kar je navadno nevidno ali na nevidno vsak opozarja. Zaradi tega je večina njegovih del efemernih in nematerialne narave, povezana s časom in svetlobo. Že njegov projekt Darkness Orbit (1993) je z zvoki in svetlobo oživel šele ponoči in kot razstava deloval le med polnočjo in šesto uro zjutraj, medtem, ko so bile v uradnih urah galerij na ogled druge razstave. Za projekt je uporabil projekcije z diapozitivi, zvok, ultravijolično svetlobo, fotografski flash in radijski sprejemnik in z uporabo teh medijev popolnoma spremenil prostor že obstoječe razstave, ki so ga naselili leteči krožniki in figure angelov, ki so bili čez dan neopazni.
Vertikalno Projekcijo (1995) je sestavljal model ruske vesoljske postaje Mir in nanj pritrjena telesa angelov. Objekt Molitveni stroj (1993), ki ga je Fiškin zgradil za Kozmokinetični kabinet Noordung je združil idejo stroja in pojem molitve, podobno je deloval Stroj za lovljenje angelov, ki je fizično uporabil za ujetje nadnaravnega. V Lighthouse installation (1997) je ritem umetnikovega bitja srca služil za ustvarjanje ritma utripajočih luči na kupoli dunajske Secesije. Namen dela What is on the other side? (1997-2000) je prenesti kos površine planeta na natančno lokacijo na nasprotni strani zemlje.
Leta 2000 je v Galeriji Škuc predstavil projekt Snow-Show v katerem je obiskovalca povabil, da je ob pritisku na rdeči gumb povedal svoje ime. Nekaj trenutkov kasneje je računalniško generirani glas obiskovalcu posvetil razstavo – zasvetile so se luči, zaigrala je glasba, na obiskovalca pa so pričele padati umetne snežinke.
Projekt Dependance (1997), ki je nastal v sodelovanju z Matejo Bučar (koreografija, ples) in Markom Košnikom (glasba) se je hkrati odvijal v Ljubljani in Lizboni.
Objekt, podoben Malevičevim planitom, prekrit z žarnicami, ki so svetile glede na svetlobo sonca sedmega februarja tega leta, ritm luči v Ljubljani pa je bil odvisen od srčnega utripanja plesalcev v Lizboni in obratno. Projekt je želel opozoriti na prepletenost stvari in svobodo, ki izvira iz tega, da nimamo popolne kontrole.
Ognegraf (2000) je sttroj, ki prevaja podatke iz različnih virov v jezik ognja. Ustvarja kaplje ognja, ki padajo s stropa v različnih ritmih, intenzivnosti in barvah. Leta 2001 je sledil Kaplegraf - stroj, ki je na enak način prevajal informacije v kaplje vode. Changing the Climate (2004) je na podnebne spremembe opozarjal z velikanskim grelnikom vode, ki je ustvarjal oblake pare in jumbo plakatom, ki je prikazoval okolico Moderne galerije v subtropskem podnebju.
Leta 2005 je Vadim Fiškin za slovensko predstavitev na Beneškem bienalu pripravil svetlobno instalacijo Another Speedy Day, ki je v nekaj minutah prikazala dnevno spreminjanje svetlobe od jutra do večera. Še istega leta je lahko obiskovalec projekta
Choose Your Day sam izbral dan, ki si ga je želel – na voljo so bili sončen dan, sončni zahod, deževen dan, zimski večer, noč s polno luno in drugi. Občutek je bil ustvarjen s setlobo, zvokom in projekcijo okna. Tudi Moving stars (2006-2008) je uporabil nizkotehnološkima sredstva – s fenom in prižganimi žarnicami je Fiškin v galerijskem prostoru in na ulici ustvarjal potovanje »zvezdne« svetlobe viseče žarnice. Enostavna tehnologija je postala tudi del njegovih naslednjih projektov Ping-pong electronic (2007) in Sysiphus electronic (2007).
Njegov zadnji projekt Sorry-Out of Order sestavljajo napis, ki se opravičuje, za nedelujoč kup elektronske tehnologije, ki je predstavljen v galeriji. Projekt preizprašuje bistvo tehnološke umetnosti – je njeno bistvo estetika tehnologije ali način na katerega tehnologija deluje?

1994 Luka Frelih http://twiki.ljudmila.org/bin/view/Luka/FridaV http://fridav.ljudmila.org/wiki/Main_Page%20http://www.radiostudent.si/mzx
Luka Frelih je softverski umetnik in programer in sodelavec večine projektov Marka Peljhana.
Sodeloval je pri Ministrstvu za eksperiment na Radiu Študent.
V letu 2004 je realiziral projekt Frida V (Free Ride Data Acquisition Vehicle), ki se ukvarja z brezžičnimi mrežami in mapiranjem javnih urbanih prostorov. Vozilo nosi majhen računalnik z brezžičnim omrežnim vmesnikom, GPS sprejemnik, osnovno avdiovizualno snemalno napravo (kamero z mikrofonom) in baterije. Udeleženec v projektu prevzame vlogo voznika in soustvarjalca digitalnih vsebin. Sistem upravlja in nadzira prek enostavnega vmesnika na krmilu kolesa.

1994 Vuk Čosić http://www.ljudmila.org/~vuk
Vuk Ćosić je pionir spletne umetnosti skupaj z Jodi.org, Alexeiem Shulginom, Olio Lialino in Heathom Buntingom. Net-art, ki naj bi si ga kot ready made termin izmislil prav Ćosić, je pričel nastajati leta 1994.
Vuk Ćosić je z Markom Peljhanom in Lukom Frelihom leta 1995 ustanovil Ljudmilo.
Eden izmed Ćosićevih projektov je bila kopija spletne strani desete Documenta leta 1997.
Leta 2001 se je Vuk Ćosić predstavil na Beneškem bienalu. Predstavitev net arta na uglednem dogodku umetnosti je bila pomemben dosežek.
Kot diplomirani arheolog je še posebej zainteresiran za odkrivanje kod v evoluciji tehnologije (npr. ASCII, American Standard Code for Information Interchange) in njihovih možnih spreobrnitev. Medtem ko večina novomedijskih projektov posega po visokotehnoloških orodjih, je Ćosićeva serija ASCII del (od 1998 ASCII film, ASCII zvok, instant ASCII kamera, ASCII arhitektura, ASCII zgodovina umetnosti za slepe, ASCII zgodovina gibljivih slik…), z uporabo nizkotehnoloških orodij in principa DIY, ki narekujeta kreativni pristop pri razvijanju alternativnih možnosti rabe tehnologij, revolucija enostavnih rešitev prevajanja vsebin iz ene medijske platforme v drugo. Razvijal jo je v sodelovanju z Luko Felihom in Walterjem van der Cruijsenom.

1995 Ljudmila - Ljubljana Digital Media Lab (Vuk Čosić, Marko Peljhan, Luka Frelih, Mitja Doma) http://www.ljudmila.org/ http://www.ljudmila.org/nettime
Ljudmila je od leta 1995 v Sloveniji prva neodvisna neprofitna kulturna organizacija v polju intermedijskih umetnosti. Ustanovili so jo Vuk Ćosić, Luka Frelih in Marko Peljhan. Med leti 1995 in 2000 jo je podpirala Soroševa fundacija. Ljudmila je v tem času služila razvoju intermedijske umetnosti s podporo v tehničnih rešitvah in izobraževanjem raznolikih umetniških, kulturnih, izobraževalnih in civilnodružbenih projektov, organizacij in posameznikov. Posvečala se je digitalni produkciji in izobraževanju o, raziskovanju in razvoju odprtosoftverskih programov. S tem je mnogim elementom civilne družbe je ponudila kreativen multimedijski prostor za delo, dostop do e-pošte in interneta. Še danes je pomembna strukturna podpora mnogih projektov.
Pomemben katalizator je bila Nettime konferenca Beauty and the East, ki jo je Ljudmila pripravila v Ljubljani maja 1997. V Ljudmili, K4 in Galeriji Kapelica so se sestajali najpomembnejši teoretiki intermedijske umetnosti Heath Bunting, Geert Lovink, Pit Schultz, Alexei Shoulgin in aktivisti s celega sveta in tu razvijali umetnostno-politični in socialno-kritični diskurz.
Leta 2003 je Ljudmila razvila in objavila SLIX 1.0 slovensko različico odprtokodnega programa Live GNU/Linux CDR. SLIX 1.0 je bil predstavljen na INFOS 2003 in na festivalu KIBLIX.

1995 Damjan Kracina http://www.kracina.com/
Leta 1995 se je umetnik Damjan Kracina spogledoval z intermedijsko umetnostjo, ko je v Galeriji Kapelica predstavil videoinstalacijo - projekt Kracina TV. Hiperrealističen kip avtorja je stal sredi prostora in zrl v monitorje na tleh, ki so kazali mrtve mačke. Inštalacija je bila aluzija na množico televizijskih gledalcev, ki vsak večer zrejo v pretresljive, pogosto krvave novice s celega sveta.
Leta 1997 je Damjan Kracina v Klužah in v Galeriji Škuc predstavil drugo videoinstalacijo ZOO in se odmaknil od eksperimentalnega videa in umetnosti, ki raziskuje sodobne tehnologije.

1995 Galerija Kapelica http://www.kapelica.org/
Galerija Kapelica je najradikalnejši prostor prezentacije in produkcije intermedijske umetnosti v Sloveniji. Leta 1995 je Galerija Kapelica z novim kuratorjem Jurijem Krpanom pričela predstavljati in producirati program, ki je povezoval umetnost s telesom, znanostjo in tehnologijami. Med prvimi umetniki, ki so razstavljali v Galeriji Kapelica so bili Marko Košnik, Darij Kreuh in Damjan Kracina.
Od leta 2000 je Galerija Kapelica projekt Zavoda K6/4. V njej so bili producirani lokalni in mednarodni projekti in raziskave, ki so jih opravili umetniki na področju kibernetike, robotike, body arta.
Galerija Kapelica pripravlja cikel zvočnih dogodkov, delavnic in predavanj Bitshift
V Kapelici so med mednarodnimi avtorji razstavljali Stelarc, Marcel Li, Chico Mc Murphy, Survival Research Laboratories, Senclie, Symbiotica, Laura De Menezes, Orlan, Oreet Ashery, Riccardo Massari Spiritini, the Tissue Culture & Art Project, Paul Granjon, Bill Vorn, Paul de Marinis in drugi.

1995 Mednarodni festival računalniških umetnosti (IFCA/MFRU) http://www.mfru.org/index.php
Leta 1995 je MKC Maribor organiziral prvi Mednarodni festival računalniških umetnosti, ki je do danes predstavil mnoge pomembne umetnike, med njimi Stelarca s performansom Split Body/Voltage-in/Voltage-out in mlada, še neznana dela. Mednarodni festival računalniških umetnosti v Mariboru je najstarejši festival računalniških umetnosti v Sloveniji. Nosilca festivala sta Mladinski kulturni center (MKC) v Mariboru in ArtNetLab, Ljubljana.
Festival vsako leto menja kuratorsko ekipo (Marina Gržinić, Aleksandra Kostić, Jože Slaček, Peter Tomaž Dobrila, Erkki Huhtamo, Machiko Kusahara, Stelarc, Igor Štromajer, Kathy Rae Huffmann, Jurij Krpan, Eva Ursprung, Simona Vidmar) je sestavljen iz razstave izbranih del, performansov, predstavitev in predavanj oz. simpozija.
Med slovenskimi avtorji, ki se pogosto pojavljajo v povezavi s festivalom so: Jaka Železnikar, son:DA, Aleksandra Globokar, Teo Spiller, Narvika Bovcon in Aleš Vaupotič, Gorazd Krnc, itd. Od leta 1998 naprej festival vsako leto gosti razstavo in performanse s projekti študentov iz Oddelka za video in nove medije v okviru Akademije za likovno umetnost.
Koprodukcija med ArtNetLab in MKC je pred nekaj leti prenehala delovati.


1995 Random Logic (Gregor Zemljič, Miha Klemenčič) http://www.nika.si/tehnika/random_logic/EP.html
Glasbenika na področju elektronske glasbe Gregor Zemljič in Miha Klemenčič kot Random Logic delujeta od leta 1995.

1996 Tao G. Vrhovec Sambolec http://www.taogvs.org/
Tao G. Vrhovec Sambolec je umetnik zvoka in glasbenik, ki živi v Amsterdamu in Ljubljani. Njegova dela obsegajo avdiovizualne in mešane medijske instalacije, zvočne intervencije na javnih mestih, komponirano in improvizirano (elektro) akusticno glasbo in oblikovanje zvoka za video. Kot improvizator je ze nastopal z naslednjimi izvajalci: Will Guthrie, Alzheimer Trio, Riccardo Massari Spiritini, The Same Girl (Gilles Aubry, Nicolas Field), Sabine Vogel ... Njegova dela so bila predstavljena in izvajana v raznih galerijah, muzejih in na glasbenih festivalih po Evropi, mdr. na Manifesta v Frankfurtu.
Tao G. Vrhovec Sambolec in Tomaž Grom sta leta 1996 pripravila skupni projekt Tilt, ki temelji na eksperimentiranju z zvokom in se ukvarja tako z improvizacijo kot s strukturiranim pristopom do glasbe. Osredotoča se na ustvarjanje zvočnih tekstur in glasbenih struktur s pomočjo digitalnega procesiranja zvoka v živo.
Je ustanovitelj mednarodnega cikla zvočnih dogodkov (sound events), predava in vodi delavnice Bitshift v galeriji Kapelica v Ljubljani, z začetkom v letu 2001.

1996 Tomaž Grom http://www.myspace.com/tomazgrom http://www.sploh.si/index.html
Tomaž Grom je sodeloval v najrazličnejših zasedbah različnih glasbenih zvrsti. Ustvaril je avtorsko glasbo za več gledaliških, plesnih in lutkovnih predstav. Umešča se tudi v glasbeni milje, ki izraznost črpa iz akustičnih in digitalno procesiranih zvokov. V zasedbah Alzheimer3, Tilt, CPG IMPRO in kot solist se posveča predvsem raziskovanju razširjenih tehnik igranja kontrabasa v kombinaciji z elektroniko in krmari med svobodno improviziranimi in vnaprej določenimi strukturami. Njegovo ustvarjanje odločilno zaznamuje raziskovanje lastnega zvočnega potenciala, pri čemer ga vodi princip spontane zvočnosti.

1996 Multimedijski center KIBLA http://www.kibla.org/ http://www.maribor2012.si%20http//digitars.kibla.org
Leta 1996 je bil v Mariboru, kot skupni projekt Narodnega doma Maribor in Soroševega centra ustanovljen zasebni nevladni zavod za kulturo in izobraževanje – Multimedijski center KIBLA. Njena misija je usmerjena na sodobno izobraževanje, kulturne in umetnostne prakse, povezavo med raziskovanjem in učenjem, umetnostjo in znanostjo ter demistifikacijo novih medijev kot kreativnih orodij in novih oblik umetnosti. Januarja 1999 je bila šeststebrna dvorana v pritličju Narodnega doma Maribor namensko prenovljena za potrebe vizualne in intermedijske umetnosti. Program je sicer potekal že od 1996, ko je nastal Multimedijski center Kibla. Veliki prostori z cyber cafejem in galerijo KiBela so postali prva predstavitvena in produkcijska institucija svoje vrste v Sloveniji.
Ob koncu devetdesetih let je bila KIBLA soiniciatorka ideje o neformalni mreži slovenskih multimedijskih centrov (skupaj z Ljudmilo, Pino, Kiberpipo… ), ki nosi ime m3c.
Multimedijski center KIBLA pri intermedijskih projektih mnogokrat sodeluje z evropskimi partnerji in je dober primer uspešnega črpanja sredstev iz evropskih razpisov. KIBLA je vključena v evropske projekte Europrix TTA, E-contentplus, Patent in Interreg: INDU.PIK in je članica pri tehnološkem projektu v okviru EU's Information Society Technologies (IST) Fifth Frame Programme.
Leta 2002 je v okviru KIBLE pričel delovati festival KIBLIX.
Leta 2007 je KIBLA sodelovala pri predstavitvi slovenske intermedijske umetnosti v Beogradu z naslovom Digitars.
KIBLA je bila ključna protagonistka pri nominaciji mesta maribor za Evropsko kulturno prestolnico leta 2010, ki jo bo poleg Maribora predstavljalo še 5 drugih občin iz bližnje in širše regije.


1997
Leta 1997 so nastali številni intermedijski projekti, ki so bili prikazani v ljubljanskih galerijah. ZOO Damjana Kracine je bil na ogled v Škucu, SCCA-Ljubljana je organizirala razstavni projekt Medij v Mediju v Mestni galeriji v Ljubljani, letni Majski Salon je predstavil dela umetnosti novih medijev, U3, trienale sodobnih slovenskih umetnosti pa je v Moderni galeriji kuriral Peter Weibel.

1997 Darij Kreuh http://www.manifesta.org/manifesta3 http://www.ljudmila.org/scca/kreuh/virtualdreams/images.htm
Opus Darija Kreuha, raziskovalca in umetnika novih medijev, se razteza od skulptur/strojev, video skulptur in odzivnih instalacij/performansov, medmrežnih in zvočnih instalacij, do projektov v okolju virtualne resničnosti (Virtualne sanje, Bar Code, Brainscore).
V projektu Virtualne sanje iz leta 1997 je avtorja zanimalo kako in koliko z rabo VR tehnologije kodirana (in stimulirana) zaznava prispeva k bogatitvi in nadgraditvi vsakdanje prostorske zaznave. S pomočjo VR čelade je uporabnik lahko opazoval virtualno pokrajino, pravzprav posnetek galerijskega prostora, v katerem so bili v virtualnem prostoru postavljeni panoji z 2D video posnetki in 3D modeliranimi objekti, ki jih v dejanskem prostoru ni bilo. Kreuh je namesto podatkovne rokavice kot vmesnik uporabil voziček, v katerem je bil ves hardver in s pomočjo katerega se je uporabnik lahko premikal v fizičnem prostoru galerije, prostor pa dojemal preko VR čelade, pri čemer se je nemalokrat zgodilo, da je uporabnik zaradi izgube občutka mej fizičnega prostora z vozičkom že močno udarjal v galerijske stene.
Leta 1999 je Darij Kreuh v sodelovanju z Iztokom Bajcem in Rainerjem Linzom ustvaril projekt Črtna koda III – Potopitev. V projektu uporabnik dobi avatarja, ki je opredeljen z uporabnikovo težo in višino, kar pomeni, da je masa uporabnikovega telesa merodajna za njegovo identiteto v kiberprostoru. Kreuhova virtualna sonična skupnost ne temelji na socialnem darvinizmu, a vzpostavlja pa prostor za simulacijo današnjih razmerij med naravo in kulturo ali kar kibernaravo in kiberkulturo. Spominja na samoohranitveni sistem, v katerem vstop vsakega novega uporabnika spremeni razmerja v skupnosti in zahteva prilagoditve (povezovanja, združevanja, cepitve) ostalih elanov, torej kulturno akcijo in reakcijo. Leta 2000 je bil Bar Code poleg projektov Marjetice Potrč in Nike Špan, izbran za predstavitev na Manifesta v Ljubljani.
Z Davidejem Grassijem (Aksioma) sta leta 1999 razvila projekt Brainscore. V projektu dva operaterja v virtualnem okolju komunicirata preko svojih avatarjev, projekt pa temelji na uporabi možganskih valov in premikanja očesa, ki izvajajo osnovna navodila in v virtualnem prostoru ustvarjajo nov digitalni diskurz. Projekt je bil predstavljen v ZKM.

1997 Igor Štromajer http://www.intima.org/is.html
Leta 1997 je Igor Štromajer ustanovil institut za sodobne umetnosti Virtualno bazo Intima, ki je produkcijska platforma za sodobne performativne umetnosti, radijske in zvočne projekte, teorijo performansa, teorijo telesa in ženske študije, glasbo, ples in koreografijo, filozofijo, fotografijo, video, oblikovanje in računalniško grafiko.
Štromajerjev prvi internetni projekt 0.html je kombinacija videoigre, internetne strani in na trenutke humornega popotovanja. Prejelo je prvo nagrado na Hamburger Kunsthalle Extension Competition.
Leta 2001 je Virtualna baza Intima – Igor Štromajer v sodelovanju z Branetom Zormanom prvič izvedel internetni balet Ballettikka Internettikka. Ta projekt je bil kasneje izveden kot gverilske akcije v teatru Bolšoj (2002), kot eksperimentalna invazija robotov v Bergnu na Norveškem (2003) in iz daljave nadzorovana invazija na milansko Scalo (2004).
Leta 2002 sta Igor Štromajer in Davide Grassi na 4. Manifesta v Frankfurtu predstavila internetni portal – umetniški projekt Problemarket – Borza problemov.

1997 Jaka Železnikar http://www.jaka.org/
Jaka Železnikar je leta 1997 objavil zbirko interaktivne web poezije z naslovom Interaktivalija, ki raziskuje umetnostne vektorje izraznost jezika. V naslednjih projektih je sodeloval z arhitektko Aleksandro Globokar.
Leta 2002 je Železnikar pričel objavljati novice o net artu in intermedijskih umetnostih na spletni strani tednika Mladina. Diskurzor: Umetnost je prenehal delovati decembra 2005, od tedaj pa je novice s tega polja mogoče spremljati na Ljudmilinem informatorju (2000-2006, http://info.ljudmila.org) ali na spletni strani Kiberpipe.

1997 Tomaž Pipp
Projekt Oblika je usodna je Tomaž Pipp predstavil v Galeriji Kapelica leta 1997. Projekt temelji na kombinacijiklasičnega kiparstva in upoštevanja fizikalnih zakonitosti gibanja zraka, ki v ekstremnih pogojih (nadzvočna hitrost) zadobi lastnosti trdnega materiala. Pippova instalacija je inštrument, pri katerem uporabnik z igranjem na klaviaturo aktivira pretok plina do gorilcev, ki gradijo zvočni zid in ustvarjajo ognjene curke, ki vizualno potencirajo jakost mogočnega orkestra osmih tub.

1998 Ive Tabar
Ive Tabar je svojo umetnisko govorico razvil na povsem samosvoj nacin. Njegova izobrazba ni akademska in njegov umetniški jezik je nastal iz prakse - iz spretnosti rokovanja z materialom in orodjem. Ive je medicinski tehnik, zaposlen na oddelku za šok Izolske bolnišnice. Tu se dnevno srečuje s situacijami, kjer je črta med življenjem in smrtjo komaj zaznavna in prav to je topos njegovega umetniškega zanimanja. V svojih performansih natancno uporablja medicinska znanja in orodja zato, da bi skozi eksplicitnost in dokončnost performativnega izraza zaostril vsebino ali poved, na katero meri s performansom. Svoje telo na/s katerim izvaja vse performanse do potankosti obvladuje, tako da strokovnost ni nikoli problematična.
Leta 1997 je v Galeriji Kapelica izvedel lastno intubacijo in se priključil na umetna pljuča. Leto kasneje je v isti galeriji izvedel performans Fibrilacija kjer v žilo na roki vstavi kateter ter ga porine skoraj do srca, do trenutka, ko to poskoči, utripne oz. zafibrilira. Izvedel je še projekte Evropa (1999) in vrtanje luknje v koleno leta 2001.

1998 Marko Batista http://www.project-data.info/
Marko Batista je v Ljubljani diplomiran akademski slikar, ki je magistriral na University of the Arts London / Central Saint Martins v Londonu (2006-2007). Z Miho Horvatom (son:DA) je ustanovni član multimedijske skupine Klon:Art:Resistance. Živi med Ljubljano in Londonom. Raziskuje digitalna zvočna okolja v povezavi s procesi transformacije podob, tehnologijo, mrežnimi podatki, plastenjem zvoka, hibridnimi prostori, sodobno družbo in raznolikostjo umetnostnih sistemov.
Leta 2009 je v Galeriji Kapelica pripravil intermedijski performans Paralelne digitalne strukture, ki se s pomočjo sodobnih tehnologij osredotoča na zvočne modulacije in vizualne strukture, ki preko heterogenih okolij in subvertiranja sočasnih prenosov podatkov s spletnih digitalnih video komunikacijskih sistemov vstopajo v polje umetniške intervencije.

1999 Janez Janša/Davide Grassi http://www.aksioma.org/
Intermedijski umetnik Davide Grassi deluje v okviru Zavoda Aksioma skupaj s producentko Marcelo Okretič
Leta 1999 je v sodelovanju z Darijem Kreuhom razvil projekt Brainscore.
Leta 2002 v sodelovanju z Igorjem Štromajerjem razvije projekt Problemmarket.
Grassi je avtor projekta machinaZOIS (2003), ki je nastal v produkciji Zavoda Aksioma. MachinaZOIS je elektromehanski mecen v obliki fliperja, ki nadomešča najbolj znanega slovenskega mecena umetnosti in znanosti Žigo Zoisa. S spremenjenimi in nadrobno razdelanimi pravili, ki nas skozi igro vodijo pri raziskovanju možnosti in strategij zbiranja produkcijskih sredstev. Zmagovalec mora ta uporabiti izključno za so-financiranje umetniškega projekta. MachinaZOIS je nastala kot odziv na kronično pomanjkanje zadostnih finančnih sredstev za izvedbo umetniških projektov, ki so padli skozi sito na Ministrstvu za kulturo ali Mestni občini in postala alternativna možnost pridobivanja finančnih sredstev za izvedbo umetniških projektov.
Davide Grassi se je leta 2007 preimenoval v Janeza Janšo, skupaj z umetnikoma Žigo Karižem in Emilom Hrvatinom.

1999 Luka Prinčič/DJ Nova/ Nova Viator/deViator http://www.deviator.si/
Luka Prinčič je ustvarjalec zvoka, glasbenik in medijski umetnik. Je človek, ki je zvočni del ustvaril za mnoge projekte intermedijske prakse.
Je ustanovitelj prve slovenske neprofitne internetne glasbene založbe Kamizdat net.


Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si


5.11.09

80

1980 Laibach http://www.laibach.nsk.si/

1981 – 1989 Ljubljanska subkulturna in alternativna scena
Je specifičen fenomen, ki se je v Ljubljani razmahnil v prvi polovici osemdesetih let in omogočil predstavitve in refleksijo obsežne medijske produkcije, ki je nastajala kot del klubskega dogajanja in bila povezana s popularno kulturo in teoretsko prakso. Glavni mesti dogajanj, produkcije in predstavitev sta bila Disko FV (1981, skupina FV 112/15, pozneje FV, preimenuje Disko Študent v Disko FV) in Galerija ŠKUC s Škuc Forumom.
Video je bil v osemdesetih “hkrati komercialna tehnologija, umetniški medij in demokratična tehnika vizualnega zapisovanja, dostopna za instantno rabo; zdel se je najbolj primerno sredstvo za izražanje radikalnih stališč, za hitre odzive na represijo vladajoče ideologije. Utelešal je željo po združitvi avantgardne umetnosti s postopki in tehnikami množične kulture; ta utopija, grobo soočena z nezmožnostjo prodora v osrednja množična občila, je bila vseskozi prisotna na ljubljanski subkulturni sceni.” [Zemira Alajbegović, Zamrznjeni čas - Osemdeseta, ŠKUC-Forum, FV Video in drugi, in: Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Eseji, Ljubljana 1999, p. 39.]
V prvi številki zina Viks (1983) je Dušan Mandić vpeljal pojem novih pomenskih kodov in definiral razlike med formalističnim lotevanjem video medija v sedemdesetih in množičnim in družbeno angažiranim avdiovizualnim raziskovanjem v videa v osemdesetih letih.
Leta 1981 je Emil Memon v duhu filmov Andyja Warhola posnel atmosferski video in posamezne posnetke s posebnim postopkom prenesel na slikarsko platno. Delo je razstavil v Galeriji Škuc.

1981 FV Video (Zemira Alajbegović, Dragan Čolaković Šilja, Goran Devide, Sergej Hrvatin, Aldo Ivančić, Nerina Kocjančič, Neven Korda, Anita Lopojda, Mirela Miklavčič, Dario Seraval in drugi)
Leta 1982 začne v Disku FV delovati nedeljski Video klub in njegov program vključuje glasbene video spote, avtorske videe, računalniške animacije in filme.

1982-1989 Borghesia (Goran Devide, Neven Korda, Zemira Alajbegović)


1982 - 2000 Neven Korda in Zemira Alajbegović, http://www.ljudmila.org/scca/ip/zanka/prva.html, http://www.korda-art.si/KLET/ http://www.zavod-zank.si/korda/
Tako mladi (1985, VHS, Založba FV) je kompilacija glasbenih spotov skupine Borghesia, avtorsko delo Zemire Alajbegović in Nevena Korde, ki delujeta v društvu ZANK. Gre za majhne, skoraj filmske zgodbe, ki se ukvarjajo predvsem z ikonografijo telesa v urbanem prostoru. V enem od spotov je uporabljena pionirska računalniška grafika.

1982 ŠKUC Forum (vodja video produkcije Marijan Osole-Max, Meje kontrole št. 4 (Barbara Borčić, Dušan Mandić, Marina Gržinić in Aina Šmid), Keller alias Andrej Lupinc, Peter Vezjak, Igor Virovac, Kolaps (Bojan Štokelj, Venko Cvetkov in Darja Prelec), Emil Memon in drugi.
V okviru Študentskega kulturnega društva Forum je leta 1982 ustanovljena video sekcija za produkcijo, distribucijo in promocijo videa. V okviru iste organizacije deluje produkcijska skupina FV Video.
Video oprema z VHS kamero, ki jo je Škuc forumu podarilo podjetje Unior, uporabljajo za dokumentiranje dogajanja in za realizacijo prvih avtorskih videov.

1982 Aina Šmid in Marina Gržinić

1983 Mednarodni bienale VIDEO CD
Miha Vipotnik je leta 1983 soustanovil Mednarodni bienale VIDEO CD, s čimer je video v našem prostoru vzpostavil tudi institucionalno.

1983 Marijan Osole – Max
Avtorski video Avtop iz leta 1983 pokaže razgraditev avtorjevega obraza in telesa z elektronsko obdelavo. Marijan Osole – Max je poleg Nevena Korde, Petra Vezjaka in drugih tudi avtor številnih dokumentarnih in glasbenih videov za Laibach, Borghesio, Videosex itd. Z montažnim video studiom Brut je bil stalni koproducent video produkcije 80ih.

1983 Dragan Živadinov http://www.umbot.com/, http://www.noordung.net/
Dragan Živadinov je glavni akter Gledališča sester Scipion Nasice (1983), ki je kasneje postalo Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (1987) in zatem Noordung (1995). Od ustanovitve NSK je bilo gledališče del tega umetniškega kolektiva.
1995-2045 – Noordung
1999 Biomehanika Noordung
Živadinov tesno sodeluje z institucijami, ki so povezane z raziskovanjem vesolja in eksperimenti v breztežnostnem stanju (Yuri Gagarin Cosmonaut Training Centre Zvezdni Gorodok (GCTC), kjer je realiziral predstavo v simulaciji nične gravitacije.

Zavod Delak (Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Miha Turšič)

1983 Marko A. Kovačič http://www.markokovacic.org/ljubeci_pogled/index.htm
Izhodišče videa Casus Belli kiparja Marka A. Kovačiča iz leta 1983 so dokumentarni posnetki performansa. Video slika je površina, ki omogoča črno-bele kontraste, igro svetlobe in sence. Približuje se slikarskemu platnu, a omogoča gibanje in pulziranje podob v ritmu glasbe. Na koncu se pred dvodimenzionalno podobo pokaže človek iz mesa in krvi – performer in avtor videa.

1984 Neue Slowenische Kunst (Laibach, Irwin, Gledališče sester Scipion Nasice), http://times.nskstate.com/


1984 Borut Savski http://www.3via.org/html.php?htm=borut http://www.radiostudent.si/mzx http://xchange.re-lab.net/
Z elektronskimi mediji in radijsko produkcijo se ukvarja od leta 1984, ko je postal bodoči dolgoletni sodelavec Radia Študent in v devetdesetih letih avtor radijske oddaje o radikalni liniji sodobne zvočne produkcije ter hkrati ključna figura domače eksperimentalne zvočne produkcije.
V začetku devetdesetih je pričel sodelovati z Markom Košnikom.
V sredini devetdesetih let je na Radiu Študent skupaj z Markom Košnikom, Luko Frelihom in Chironom Morpheusom ustanovil Ministrstvo za eksperiment, odprto platformo, ki je gostila raznolike oblike medijskega raziskovanja, predvsem eksperimentalni radio in internetne projekte, občasno pa tudi žive dogodke v mestu.
Leta 1997 je bilo v okviru Ministrstva za eksperiment organiziranih več internetnih in radijskih dogodkov z naslovom Xtended Live Radio. Xtended Live Radio je po polnoči v radijskem etru raziskoval v dnevnem programu neizrabljene možnosti radijskega medija. Uporabljali so nizkoenergijske fm povezave, visokoenergijsko radijski prenos, telefonske linije in enosmeren in dvosmeren internetni prenos. Dvosmerna povezava jim je uspela na peti dan štirinajstdnevnega projekta z dvemi računalniškimi sprejemniki in novi cilj je bil poiskati aktivne internetne partnerje. Pod imenom Zeramulix (Marko Košnik, Katarina Pejović, Borut Savski, Peter Kisin, …) so v okviru medradijskega povezovanja sodelovali tudi na Ars Electronici.
Leta 1999 je pričel ustvarjati oddajo Huda ura, ki je najprej predstavljala sound art, nato pa prerasla oddajo in še v istem letu je v sodelovanju z ameriškim umetnikom Johnom Grzinichem nastal zvočni project v Galeriji Kapelica v Ljubljani.
Leta 2000 je Borut Savski prenehal sodelovati z Ministrstvom za eksperiment in v novem tisočletju samostojno in v sodelovanjih izvedel številne zvočne projekte (Orakelj (2004), Plesalec (2005), Posodi polni zvoka (2005), Sestre Karamazov (2006), idr.). Od leta 2007 je ustanovni član Cirkulacije 2 skupaj z Stefanom Doepnerjem, Boštjanom Leskovčekom, Majdo Gregorič in Ksenijo Čerče.

1985 Ema Kugler

1985 Marko Košnik http://www.iflugs.hdk-berlin.de/emi/ http://web.me.com/marchegon/institute/page_index.html http://xchange.re-lab.net/
Od sredine osemdesetih je sodeloval z alternativnimi skupinami (Junajtit Adis, Laibach, Cavis Negra, Most) kot ustvarjalec konceptov, scenarijev, glasbe, videa in ambienta performansov.
Leta 1986 je Marko Košnik ustanovil Zavod Egon March, eno prvih iniciativ za teoretsko in praktično raziskovanje novih medijev. V okviru Zavoda je ustvaril večino svojih projektov, ki vključujejo kreativna okolja, odprte laboratorije in medijske platform, npr. Stvar - Das Ding (1993).
Leta 1992 je Košnik sodeloval z Mikeom Henzom pri projektu Van Gogh TV Piazza Virtuale na IX. Documenta. Interaktivni TV program so prek satelitskega programa 3Sat prenašali na Radiu Študent in v KUD France Prešeren in na slovenski TV postaji Kanal A.
Leta 1994 je Marko Košnik pripravil projekt MUU school, ki je s Soroševimi sredstvi v Ljubljano na izobraževanje na Radio Študent pripeljala številne evropejce, ki so tu tudi predavali, izvedli umetniški projekt ali ustvarili radijsko produkcijo.
Leta 1996 ustanovljeno Ministrstvo za eksperiment (Marko Košnik, Luka Frelih, Chiron Morpheus, Borut Savski) je odprta umetniška platforma, ki je povezovala sorodne mednarodne iniciative, omogočala izmenjavo idej in projektov, eksperimentirala z novimi medijskimi praksami, itd., realizirana v obliki medijskega laboratorija kot sestavni del Radia Študent.
Leta 1998 je Košnik predstavil teden dni trajajoči performans Paparapapa, ki se je sinhronizirano dogajal v Frankfurtu, Parizu in v Ljubljani.
»Košnik izhaja s polja t.i. eksperimentalne glasbe, toda glasbene dogodke je razširil v prostorske, zvočne, materialne in vizualne, zelo pogosto interaktivne postavitve. Tehnologija je imela v njegovem delu že kmalu bistveno vlogo. Drugače od tistih avtorjev, ki so jih, zlasti v poznih 80. in zgodnjih 90. letih, fascinirali predvsem spektakelski učinki, ki jih takšne tehnologije omogočajo, se je Košnik ukvarjal z njihovimi implicitnimi postavkami in paradoksi. V tem smislu je bila njegova referenca prej “strukturalistično” in kritično ukvarjanje z medijskimi tehnologijami v 60. in 70. letih kot pa sodobna fasciniranost s spektaklom.«  [Igor Zabel, »Sodobna umetnost«, Teritoriji, identitete, mreže - slovenska umetnost 1995-2005 (ur. Igor Španjol, Igor Zabel), Moderna galerija, Ljubljana 2005, str. 15]

1985 Teo Spiller http://www.s-p-i-l-l-e-r.com/
X-lam je skupni projekt Tea Spillerja, spletnega umetnika in Tadeja Komavca, strokovnjaka za digitalne tehnologije. X-lam je drugačen medij za gledanje slik. Medtem ko nas drugi mediji posiljujejo s slikami, je X-lam diskretna, svetla črta, ki nam slike kaže le, če to želimo (in znamo). Je tihi upornik proti prenasičenosti s sliko. Od renesanse naprej se je slikarstvo ukvarjalo z iluzijo tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni ploskvi, X-lam dvodimenzionalno sliko skrči v eno dimenzijo. Drugo prostorsko dimenzijo nadomesti čas.

1987 Katedra za video in nove medije na ALUO
Leta 1987 je Srečo Dragan vpeljal poučevanje videa na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, najprej na Oddelku za oblikovanje, pozneje pa je video postal samostojen predmet pri študiju umetniških smeri.
Kot pobudnik sodelovanja med Akademijo za likovno umetnost in Fakulteto za računalništvo in informatiko, Oddelkom za računalniško vizijo je skupaj s profesorjem Francem Solino Srečo Dragan ustanovil tudi ArtNetLab (2003), društvo za povezovanje umetnosti in znanosti, kot krovno združenje, v okviru katerega poteka realizacija in prezentacija projektov, ki so rezultat kreativnega sodelovanja študentov obeh fakultet.

1987 Dunja Zupančič http://www.delak.eu/


1988 Bojan Štokelj http://www.internet-portfolio.org/stokelj/


Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si

4.11.09

60 in 70

Preboj videa je v šestdesetih letih 20. stoletja omogočila televizija. S pojavom prenosnega magnetoskopa leta 1967 je kot alternativa televiziji, ki je delovala enosmerno, nastal novi medij – video.

V drugi polovici desetletja je, delno pod vplivom sočasnih dogajanj na področju likovnih umetnosti in grafičnega oblikovanja, ki sta posegla v televizijski medij, prevladal avtorski video kot avtonomna umetniška zvrst vizualnega sporočanja.

V New Yorku je leta 1969 galerist Howard Wise pripravil razstavo TV as a Creative Medium.


Vstop videa v galerijski sistem se je najprej zgodil v ZDA in Kanadi, okrog leta 1972 pa je so se videu odprla tudi vrata razstavišč in festivalov po Evropi (Documenta, pariški Bienale mladih, graški Trigon, beograjski Aprilski susreti proširenih medija...), na Japonskem in v Latinski Ameriki (CAYC v Buenos Airesu).


V beograjskem Studentskom kulturnom centru so v začetku sedemdesetih let potekali prvi Aprilski susreti proširenih medija (pozneje Video susreti). V Zagrebu je izšla knjiga Televizija danas, ki je opisala prve eksperimente z videom, uredila pa jo je hrvaška likovna teoretičarka Vera Horvat – Pintarić.


Leta 1973 Stane Bernik v članku ‘Video art’ kot preizkus in ustvarjalna praksa, objavljenem v reviji Sinteza, opredeli video umetnost kot eksperiment in kreativno izkušnjo sodobnega likovnega izražanja. Opozoril je na predhodnike slovenskega videa iz vrst grafičnih oblikovalcev:


Peter Skalar in Grega Košak sta v šestdesetih letih delala za TV Ljubljana


Jože Spacal, televizijski scenograf pa je “eksperimentiral z elektronsko modulacijo zvoka v sliko, uporabljal prvine elektronske risbe in različnih virov in jih povezoval z drugimi učinki iz sodobnega likovnega repertoarja”. Nenaklonjenost vodstva televizijske hiše takšnemu ustvarjalnemu poseganju v medij je onemogočila nadaljnje eksperimentiranje in oblikovanje nove likovne govorice. [Stane Bernik, “’Video art’ kot preizkus in ustvarjalna praksa”, Sinteza, št. 30-32, Ljubljana 1973.]

1966-1971 OHO
Skupina OHO je zaznamovala pionirsko obdobje videa kot novega izraznega sredstva.

1969 Srečo in Nuša Dragan
Belo mleko belih prsi (1969) velja za prvi video v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Gre za statični črno beli posnetek, na katerem se izmenjujejo napisi. Čeprav je video slika uporabljena kot fotografija, to pionirsko delo napove enega izmed pozneje najbolj razširjenih postopkov video arta: uporabo spremenljivega grafičnega znaka, ki pri tem delu negibljivi sliki daje dinamiko in ustvarja montažo znaka.
Video je v njunih delih “element umetniške akcije in hkrati sredstvo za dokumentiranje, razumela pa sta ga predvsem kot možnost za neposredno interaktivno komunikacijo z občinstvom.” [Barbara Borčič, “Uvod”, Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Eseji, Ljubljana 1999, str. 11.]
Projekti Belo mleko belih prsi (1969), Taktilna komunikacija (1973), Slika, videna kasneje (1974), Izkušnja v nas, izkušnja z videom (1975), Linije srca Nuše in Sreča (1977), Masculin-Feminin (1979) so bili predstavljeni na številnih najpomembnejših mednarodnih festivalih in video manifestacijah.
Nuša in Srečo Dragan leta 1973 ustanovita FAVIT (Center za film, avdio, video raziskovanje TV in VT), ki je tudi časopis, ki ga izdajata s sodelavci iz Zagreba.
Po letu 1988 se je samostojni produkcija Sreča Dragana razširila še na druge elektronske medije. Na prehodu v devetdeseta leta se je posvetil ciklu prostorskih instalacij Neo-geo (1989-90), računalniški animaciji virtualnih prostorov in elektronskim odzivnim instalacijam, npr. Netropolis – Clavis Urbis (1997). Projekt vključuje računalniško vodeno platformo Leonardo, ki je mobilni robot opremljen z video kamero, ki jo spletni deskar premika v smeri izbranega pogleda in izbrane lokacije v realnem času in se tako sprehaja po razstavnem prostoru. Njegov projekt Matrica – Koincidenca (2006) je bil predstavljen v okviru petega U3 - Trienala sodobne umetnosti.

1968 Slavko Tihec
V kiparstvu je Slavko Tihec raziskoval in eksperimentiral s kinetičnimi objekti – akvamobili (Akvamobil, 1968). Poskusov se je loteval študijsko in atelje spremenil v laboratorij za preskušanje umetno ustvarjenega vodnega valovanja in odziva raznih mas in volumnov na valovanje. Njegov cilj je bilo doseganje učinkovitih likovnih uresničitev. Iz osnovne ideje uporabe fizikalnega zakona razširjajočih se koncentričnih krogov na vodni gladini, ki jih sproži vanjo vrženi objekt, je nastala vrsta akvamobilov. V nekatere izmed njih je avtor napel strune, ki so ob gibanju in trkih sprožali zvočne trzljaje.

1969 Edvard Zajec
Edvard Zajec je eden od svetovnih pionirjev računalniške umetnosti. Izobraževal se je v Trstu, Sloveniji in ZDA, kjer je dobil priložnost delati z računalnikom, ko so bili ti še dragi in nedostopni širši javnosti.
Njegove prve računalniške grafike iz serije RAM so nastale leta 1969. Od leta 1972 je v sodelovanju s programerji razvijal interaktivni sistem likovnih dialogov, njegova prva verzija je bila Informatrix, Knjiga likovnih dialogov (1979). Tu je vzpostavil temeljni postavki procesov ustvarjanja z računalnikom:
- takojšnjo povratno informacijo, ki jo enosmerni mediji ne dopuščajo in
- kontrolo, stroja kot uporabnika, ki ima v interakciji s strojem možnost ustvarjalnega sodelovanja.
Od računalnika je po letu 1980 prešel tudi k videu. Pričel je razvijati zvrst video umetnosti, ki jo imenuje orphics in ki likovni obliki in barvi doda časovno komponento ter glasbo.
Leta 1980 je na Univerzi Syracusa v New Yorku ustanovil oddelek za računalniško umetnost, ki ga vodi še danes.


1971 Sergej Pavlin


1971 Bogoslav Kalaš
V letih 1971-1972 skupaj s tehnikom Vojislavom Pavlovičem iznašel stroj za slikanje. Naprava zaznavne podatke fotografske predloge »prepiše« na platno. S tem digitalnim postopkom, ki ga Bogoslav Kalaš poimenuje aerografija, lahko v primerjavi s sitotiskom rezultat – nastajajočo sliko – mnogo bolj nadzoruje in spreminja z vsakim novim nanosom barv. Gre za prenos podatkov, kjer posamezno delo nastaja več tednov ali mesecev, saj ima postopek aerografije le en končni izdelek.


1973 Andrej Zdravič http://www.soca-trenta.si/default.asp?id=376
Andrej Zdravič je samostojni ustvarjalec na področju filma, zvoka in medijev.
Leta 1997 je ustvaril 41-minutni film V steklu reke, ki portret reke v štirih letnih časih ob glasbi naravnih zvokov. V steklu reke je prejel nagrado Prešernovega sklada (1999), nagrado za najboljši umetniški video film na 1.festivalu slovenskega filma v Portorožu (1998) in Grand Prix na Mednarodnem festivalu novega filma v Splitu (1998).
Leta 1995 je Andrej Zdravič predstavil videoinstalacijo Skrivnosti Soče, ki je stalno postavljena v Domu Trenta.


1978 Hidrogizma (Iztok Osojnik, Jani Osojnik, Dušan Pirih Hup, Vesna Črnivec)
Konstrukcija, imenovana Hidrogizma, je vodno glasbilo, skulptura in način zavedanja in udejanjanja prostora. Pesnik Iztok Osojnik, fotograf Dušan Pirih Hup, psiholog in akupunkturist Jani Osojnik in fotografinja Vesna Črnivec so leta 1978 ob odprtju fotografske razstave predstavili hidrogizmo – objekt/glasbilo, ki zvoke proizvaja s pomočjo raznolikih resonančnih površin (prazne konzervne škatle, kosi pločevine, jogurtovi lončki…). Iz vodovodnih pip, privitih v precejšen vodni zbiralnik, je nastal prototip priprave. V projekt se je sčasoma vključilo precej soustvarjalcev: gledališka skupina Pocestno gledališče Pred razpadom in glasbeniki Papa Kinjal benda ter mnogi drugi. V drugi in tretji postavitvi hidrogizme so izumili orgle - na več mestih po dolžini rahlo preluknjan žleb, kjer je bila skozi vsako od luknjic speljana vrvica, ki je sčasoma napojena z vodo precej enakomerno izpuščala kapljice na plastične jogurtove lončke, ki so viseli v dolgih ceveh in tako dodatno pridobili resonanco. "Ustvarili smo alternativo serijske elektronske muzike. Glasbo s kapljicami, pri čemer smo bili prvi reciklanti, saj smo ustvarjali samo z odpadnimi materiali," je pripomnil pesnik Iztok Osojnik. "Ugotovili smo, da se da vse narediti z lastnimi rokami. Bili smo nekakšni protiindustrialisti," je dodala fotografinja Vesna Črnivec, ki je k projektu pripomogla predvsem po vizualni plati. Hidrogizma je bila petič udejanjena leta 1980 v zagrebškem SKC. Zaradi uspeha v Zagrebu oziroma priporočil tamkajšnjih poznavalcev sodobne umetnosti je bila hidrogizma nominirana za sodelovanje na Dnevih mladega gledališča na XXXI. dubrovniških igrah.


1979 Miha Vipotnik http://vi.potnik.siol.com/
Ob koncu sedemdesetih let sta razvoj novih tehnologij in vpeljava računalniških pripomočkov za obdelavo lelektronske slike spodbudila nov način obravnavanja videa.
Miha Vipotnik je bil leta 1976 prvi študent na ALUO, ki je za podiplomski študij vpisal področji video arta in televizije in se zavzemal, da bi uvedli oddelek za video.
Vipotnik je ustvarjal v studiih nacionalne televizije (RTV Ljubljana), kjer je občasno oblikoval špice za oddaje in uvodnike EPP.
Raziskoval je strukturo in estetski učinek elektronske slike, odkril feed-back in začel oblikovati prve video grafike.
Med leti 1976 in 1979 je eksperimentiral z elektronsko sliko in leta 1979 na RTV Ljubljana s profesionalno televizijsko opremo in sintetizatorjem dokončal dveletni večmedijski projekt Videogram 4, ki je temeljil na manipulaciji in transformaciji slike in na montaži.
Ko so enega izmed njegovih videov predvajali po televizijskem kanalu kot eksperimentalni program, se je na TV pojavilo obvestilo, ki je gledalce opozarjalo, da so “ vse motnje in nenavanosti v sliki in tonu del programa in naj zato ne poskušajo popravljati slike na svojih televizorjih.”
Leta 1983 je Vipotnik ustanovil Mednarodni bienale Video CD.


Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:

1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si