Zamisel o umetnosti s pomočjo računalnika se je v ZDA in Evropi postopoma pojavila v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se tudi uveljavi izraz RAČUNALNIŠKA UMETNOST OZ. RAČUNALNIŠKO GENERIRANA UMETNOST (angl. computer art oz. computer generated art). Oznaka je zelo splošna in zajema kreativno uporabo računalnikov v različnih umetniških zvrsteh. Prvi večji razstavi, na katerih so razstavljali za razvoj novih umetniških praks ključni avtorji, sta bili Cybernetic Serendipity v I.C.A. (Institute for Contemporary Arts) leta 1968 in Event One Computer Art Society leta 1969 v Londonu. Ti razstavi sta postavili temelje teoretskega diskurza nove umetnosti, sledile pa so jim številne manifestacije npr. Tendencije 4 leta 1968/1969 v Zagrebu, Komputer Kunst leta 1969/1970 v Hannovru, Münchnu in Hamburgu, mednarodni kolokvij Računalniki in vizualna raziskovanja v Zagrebu, itd. Vzporedno z dogajanjem v Evropi so se v ZDA oblikovale organizacije, ki so vzpodbujale združevanje umetnosti in tehnologije. Leta 1966 sta Robert Rauschenberg in Billy Klüver v New Yorku organizirala devet večerov “tehnoloških spektaklov” (9 Evenings: Theater and Engineering) in 1967 ustanovila neprofitno organizacijo E.A.T. (Experiments in Art and Technology) , ki so jo sestavljali umetniki, znanstveniki in inženirji. V okviru E.A.T. je bila leta 1968 organizirana ena večjih razstav Some More Beginnings v Brooklyn Museum v New Yorku. Istega leta je bil objavljen razpis v okviru razstave The Machine as seen at the end of the mechanical age, ki jo je kuriral Pontus Hultén v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Na drugi strani ZDA je sodelovanje med umetniki in industrijo omogočal program Art and Technology v Los Angeles County Museum of Art. Pravi mejnik v uresničevanju svojega poslanstva je E.A.T. realiziral s sodelovanjem pri zasnovi in konstrukciji paviljona Pepsi Cole na razstavi Expo v Osaki leta 1970.
KIBERNETIČNA UMETNOST (angl. cyberart) je izraz, ki se je pojavil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Izhaja iz leta 1948 objavljene knjige Cybernetics, or Control and Communication in the Animal and the Machine, ameriškega matematika Norberta Wienerja. V tekstu Cyberart: Art of the Future – The Future of Art napisanem leta 1997, Hannes Leopoldseder, soustanovitelj festivala Ars Electronica, poziva k redefiniciji termina računalniška umetnost, ki je bil (na festivalu) zavestno in namensko v rabi vse od leta 1987, in predlaga rabo termina kibernetična umetnost. Predpona kiber je po objavi kultnega znanstveno fantastičnega romana Neuromancer (1984) Williama Gibsona, postala vsesplošno rabljen termin in ključna beseda, ki je označevala vse, kar je bilo vezano na medmrežje in digitalno okolje. Obsežen zbornik naslovljen Cyberarts je leta 1992 uredila Linda Jacobson in vanj umestila tako rekoč vsa področja integracij računalniške umetnosti in tehnologije.
Umetnik in teoretik Jürgen Claus je avtor leta 1985 izšle knjige Chipppp-Kunst v kateri je pisal in razmišljal o elektronskem obdobju umetnosti, ki se je začelo med leti 1950 in 1955. Po njegovem mnenju elektronsko-tehnološka umetnost in medijska umetnost nista nadaljevanje ploske slike ali kipa z drugačnimi sredstvi, zato zanju predlaga novo ime TEHNOLOGIJA OBLIKOVANJA.
Termin ELEKTRONSKA UMETNOST (angl. electronic art) je v posebnem tematskem zvezku Electronic Art leta 1988 promovirala mednarodna revija Leonardo in v njem objavila gradiva s prvega srečanja FISEA - First International Symposion on Electronic Art v Utrechtu leta 1988. Elektronska umetnost se v svojem najširšem pomenu nanaša na tehnologijo in/ali elektronske medije in meri na tista umetniška dela, ki vključujejo katerokoli od elektronskih komponent.
Art of the Electronic Age (1993), avtorja Franka Popperja, je ena najobsežnejših monografij s področja tehnološke, z novimi mediji podprte umetnosti. Avtor v uvodu vpelje termin TEHNOLOŠKA UMETNOST (angl. technological art), vendar namigne, da lahko izraz v nekaterih kontekstih v povezavi z enostranskim pogledom na tehnologijo kot nedvomni faktor odtujitve dobi slabšalno konotacijo. V knjigi avtor piše o tehnološki umetnosti kot mednarodnem pojavu, katerega začetki segajo v konec 19. stoletja, ko je na podlagi učinkov industrijske revolucije prišlo do zbliževanja umetnosti in tehnologije.
Za s tehnologijo podprto umetnost, je Christiane Paul v knjigi Digital Art (2003) s terminom DIGITALNA UMETNOST (angl. digital art) zaobjela širok spekter umetniških del in praks, za katere bi težko rekli, da imajo prepoznavne skupne estetske poteze.
Sodobni teoretik in profesor na Državni univerzi v San Franciscu Stephen Wilson je avtor termina INFORMACIJSKA UMETNOST (angl. information arts). Leta 2002 je izdal knjigo Information Arts, poimenovanje pa temelji na ugotovitvi antropologov, da živimo v informacijski družbi, v kateri je oblikovanje, gibanje in analiza idej središče kulturnega in ekonomskega življenja, kulturne, znanstvene in tehnološke informacije pa konstituirajo njeno bistveno jedro.
Termin MEDIJSKA UMETNOST (angl. media art) avtorji različno definirajo in v grobem lahko rečemo, da gre za krovni pojem, ki se nanaša na umetnost ustvarjeno s tehnološkimi mediji oziroma označuje umetniška dela, ki temeljijo na digitalnih tehnologijah, bodisi da le te uporabljajo kot orodje bodisi jih predstavljajo kot objekte kontemplacije. Generičnost termina se kaže v izpeljankah – NOVOMEDIJSKA, MULTIMEDIJSKA, INTERMEDIJSKA, POST-MEDIJSKA UMETNOST, med katerimi se vzpostavlja konceptualna distinkcija.
MULTIMEDIJSKA UMETNOST (angl. multimedia art) označuje umetniška dela, v katerih so simultano uporabljeni različni mediji (npr. tekst, zvok, grafika, animacija, video, idr.).
Za NOVOMEDIJSKO UMETNOST (angl. new media art) je težko najti enotno definicijo. Ponekod se enači s terminom medijske umetnosti, predikat »novo« pa se navezuje na najnovejše oz. šele razvijajoče se tehnologije, ki jih umetniki uporabljajo pri svojem ustvarjanju. Po Pameli Jennings se novomedijska umetnost nanaša na dela, v katerih računalniki in ostale še razvijajoče se digitalne tehnologije niso samo vkorporirani, temveč s pomočjo teh oblikujejo in spodkopavajo zmogljivosti računalnikov in tehnologij tako, da kreirajo nove označevalce, pomene, komunikacijske kanale in oblike.
Vsesplošni vpliv medijev na naše vsakdanje življenje in delovanje po besedah Petra Weibla označuje umetnost že kot POST-MEDIJSKO UMETNOST (angl. post-media art).
INTERMEDIJSKA UMETNOST (angl. intermedia art) - koncept intermedije v smislu prepletanja in spajanja različnih umetniških zvrsti je sredi 1960. let prvič uporabil Dick Higgins, umetnik in član gibanja Fluxus, da bi označil težko opisljive interdisciplinarne dogodke, značilne za 60. leta, kjer se je risanje združilo s poezijo, slikarstvo z gledališčem itd.
Leta 2001 se je na pobudo slovenskih producentov, katerih projekti niso vezani samo na eno izmed umetniških zvrsti, na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije in vzporedno tudi na Mestni občini Ljubljana oblikoval ODDELEK ZA INTERMEDIJSKE UMETNOSTI, ločen od oddelkov za likovne/vizualne, uprizoritvene, glasbene in druge umetnosti. Opredelitev pojma je temeljila na sledečem opisu: Intermedija je nov fenomen, ki temelji v konceptualni in novomedijski umetnosti in vključuje vse umetniške prakse, ki uporabljajo informacijsko tehnologijo, robotiko, elektronske mreže, kibernetiko, teleprezenco, virtualno resničnost, multimedijo in razširjeno telo v kreativnih procesih. Pojem vključuje tudi interaktivni performans, instalacije, net art in urbane javne intervencije.
Lev Manovich predlaga, da namesto novih in novih kategorij opustimo medijsko tipologijo. Problem novih kategorij je, da sledijo stari tradiciji identificiranja razlike med umetniškimi praksami na podlagi uporabljenega materiala – s to razliko, da zdaj zamenjujemo različne materiale z različnimi novimi tehnologijami. [Lev Manovich, Post-media Aesthetics, Dislocations, Karlsruhe 2001, str. 4]
Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
Ni komentarjev:
Objavite komentar