6.11.09

90

Konec osemdesetih let se je po skoraj desetletju množične video produkcije začel uveljavljati koncept individualnega avtorstva, ki je pospeševal razvoj video umetnosti v smeri video instalacij, ambientov in skulptur. [Nadja Zgonik, “Video osvajanje prostora”, Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Eseji, SCCA, Ljubljana 1999, str. 147.]

Do pravega razmaha umetnosti, povezane z novomedijsko vizualnostjo, novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, je prišlo v sredini in v drugi polovici devetdesetih let.

Brejčevi tezi, da je slovenska umetnost zgodnjih devetdesetih let pogrešala prav tiste vidike, ki so bili najbolj značilni za umetnost tega desetletja: multimedijske, tehnološke instalacije, politične in feministične pozicije, subjektivne, utopične svetove, narativne sisteme itn., pritrjuje tudi Igor Zabel. [Igor Zabel, “Teritoriji”, Razširjeni prostori umetnosti - slovenska umetnost 1985-1995, Moderna galerija, Ljubljana 2004, str 191.]

Pomembno je, da se od konca osemdesetih let pospešeno oblikujejo iniciative (Inštitut Egon March, Ministrstvo za eksperiment), umetniške platforme (Zank, Projekt Atol) in multimedijski centri (Ljudmila, Galerija Kapelica, Kibla in KiBela, Pina, Kiberpipa), festivali (Mednarodni festival računalniških umetnosti, Pixxelpoint, Break) in izobraževalna infrastruktura (Katedra za video in nove medije na ALUO), ki so ponudili infrastrukturo, ob kateri se je lahko razvila digitalnotehnološka skupnost in hkrati svoje delovanje usmerili k sistematični in kontinuirani prezentaciji sodobne lokalne in mednarodne umetniške produkcije in/ali produkciji lastnih projektov, katerih skupni imenovalec je spoj umetnosti, tehnologije in znanosti. Drugi pomembnejši prostori, ki so v zadnjih dveh desetletjih služili kot prostori prezentacije intermedijske umetnosti so še Galerija Škuc, Center in Galerija P74, Galerija Alkatraz, Mestna galerija Nova Gorica, Galerija Simulaker, Galerija Ganes Pratt, Mala galerija, večje pregledne razstave pa so bile na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Slovenska Kinoteka je bila do menjave vodstva v letu 2005 pomemben prostor prezentacije avdiovizualnih projektov, ki so se deloma prenesli v Kinodvor, deloma pa na Metelkovo in v Rog.

Tradicija video umetnosti in dejavnosti subkultur je povezana z razmahom (novih) tehnologij, ki so omogočile nove izrazne možnosti, vplivala na razmah umetniške produkcije v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let, ko so se uporaba videa, elektronske tehnologije in množični mediji razširili na številna področja ustvarjanja:
- vizualno (Peljhan, Grassi, Košnik, Kreuh, Kracina, Prosenc, Štokelj, Zdravič, …),
- performativno (Kugler, Živadinov, Peljhan, Košnik/Inštitut Egon March, Korda…),
- glasbeno področje (Laibach, Zorman, Savski, Vrhovec Sambolec, Random Logic…).


Ob pionirskih zvočnih eksperimentih avtorjev Vinka Globokarja, Marka Košnika, Maria Marzidovškka, Bora Turela in drugih, se je v drugi polovici devetdesetih let razvila drugačna zvočna linija mlajše generacije umetnikov zvoka. Med njimi so Tao G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom, Klon.Art, Luka Prinčič, Miha Ciglar in drugi. Večinoma gre za akademsko šolane glasbenike, ki delujejo v polju zvočne umetnosti in iščejo nove zvočne možnosti in razsežnosti v kombiniranju klasičnih in predelanih (DIY) glasbenih inštrumentov skupaj s sodobnimi tehnološkimi komponentami, raziskujejo odnos med zvočnimi in likovnimi elementi, itd.

1991 Nataša Prosenc http://www.ljudmila.org/scca/natasa/
Nataša Prosenc je vizualna umetnica in režiserka. Prva video dela je pričela širiti v video instalacije v katerih je proctor vselej odigral pomembno vlogo. V devetdesetih so se njena dela zacela pojavljati na razstavah in festivalih, od 1997 pa živi med Los Angelesom in Ljubljano. Leta 1999 je predstavljala Slovenijo na Beneškem bienalu z video instalacijo Gladiatorji, za katero je prejela Nagrado Prešernovega sklada. Posnela je tudi celovečerni film Suvenir, v realizaciji svojega produkcijskega podjetja Kanalya Pictures.


1992 Marko Peljhan http://www.ljudmila.org/scca/urbanaria/toceng.htm http://makrolab.ljudmila.org/ http://www.rx-tx.org/ http://www.crashtestdummy.net/ http://s-77ccr.org/
Marko Peljhan je študiral gledališko in radijsko režijo na AGRFT. Njegova prva dela bi težko označili za predstave, sam uporablja pojme kot so ritem, scena, struktura, situacija. Hodi po robu med gledališčem in vizualno umetnostjo, deluje interdisciplinarno, vzpodbude in vplivi na njegovo delo pa segajo od alternative osemdesetih, zanimanja za zgodovinsko avantgardo (predvsem futurizem), sodobno in eksperimentalno glasbo, do radio amaterskega delovanja ter letalske tehnologije.
Opus Marka Peljhana predstavlja morda najbolj konsistenten preplet umetnosti, tehnologije in znanosti. Projekt Atol, neprofitni zavod, ki ga je ustanovil leta 1992, prepleta področja umetniške produkcije, znanstvenih raziskav in razvoja ter produkcije prototipne tehnologije.
V prvih projektih je združeval različne izrazne elemente in video je enakovredno nastopal v ritmično-scenskih strukturah (diplomska predstava Marinetti:Hlebnikov 317 A Tišina Ka (Vasilev), Egoritem I,ll, lll, Atol (1993)).
V projektu Mikrolab (1994) je video postal nosilec aktivnosti. Mikrolab je prvi del (prva površina) večdelnaga projekta Ladomir Faktura. Računalniški 3D animirani film (nastal je v sodelovanju z Luko Frelihom in na glasbo Taa G Vrhovca Sambolca in Random Logic) se izvaja v realnem času, kar pomeni, da je podoba izračunana 4 stotinke sekunde preden jo zagledamo na zaslonu. Gre za poskus prenosa izkušnje zgodovine abstraktne umetnosti v medij, ki je res abstrakten – računalnik. V tem primeru gre za prenos abstraktnih scenskih umetnin Vasilija Kandinskega, ki jih je ta leta 1928 na glasbo Musogorskega predstavil v Bauhausu, v medij računalniške grafike.
Leta 1995 je Marko Peljhan ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol, PACT SYSTEMS, ki je začela svoje delo z zasnovo projekta urbanega spletnega vmesnika za satelitsko podprto navigacijo UCOG-144, leta 1999 pa je ustanovil Flight Operations Projekta Atol, organizacijsko vejo za projekte, povezane z letalskimi poleti in poleti v vesolje.
Leta 1995 je soustanovil Ljudmilo, kjer je od leta 1996 delal kot programski koordinator.
Projekt UCOG-144 (Urbano kolonizacijsko in orientacijsko orodje-144) je Peljhan izvedel na Urbanarii leta 1996. Gre za prenosni, mobilni komunikacijski sistem, ki temelji na GPS (Global Position Satellite) radijskem navigacijskem sistemu. Projekt deluje tako, da se posameznik, opremljen s sistemom UCOG-144 premika po urbani pokrajini, preko GPS-a sledi koordinatam v urbanem okolju v realnem času, kartira svoj položaj in beleži svoje vtise (tok misli, podobe in zvoke iz okolja), ki jih pozneje vpiše na spletno stran Projekta Atol. V formalnem smislu ta projekt radikalno spreminja odnos med avtorjem, akterjem in gledalcem, saj je subjekt postavljen v središče dogajanja. S pomočjo orodja si sam organizira in strukturira svojo fikcijo.
Makrolab (1997-2007) je projekt procesualne narave in je najbolj kompleksen in logistično zahteven Peljhanov projekt. Makrolab je avtonomni, samozadostni in modularno zasnovani laboratorij, raziskovalna in bivalna enota, ki jo poganjajo obnovljivi energijski viri (sonce, veter) in omogoča bivanje in delovanje največ šestih posameznikov tudi v najbolj ekstremnih naravnih pogojih in izoliranem okolju. Operacijski del Makrolaba sestavljajo znanstvena in tehnološka orodja, sistemi in strokovno znanje, osrednja naloga raziskovalne platforme pa je raziskovanje in refleksija treh globalnih dinamičnih sistemov sodobne družbe: telekomunikacij, vremenskih sistemov in migracij. V teh sistemih vidi Marko Peljhan izhodišča za razumevanje tega, kako deluje planet na družbenem, tehnološkem in naravnem nivoju. Projekt konceptualno izhaja iz besedil ruskega futurista Velimira Hlebnikova, ki trdi, da zmore malo ljudi v izoliranem okolju proizvesti večji evolutivni korak. Makrolab je bil postavljen na številnih krajih, sprva leta 1997 na deseti Documenta v Kasslu, nato pa v Z Avstraliji, na Velikem Krasu, v Škotskem višavju, na Isola di Campalto in v okviru Beneškega bienala leta 2003 v Beneški laguni. Desetletno obdobje je Makrolab zaključil na Antarktiki, kjer je postavljen kot stalna umetniška/znanstvena postaja.
Marko Peljhan je koordinator Insular Technologies, iniciative za svetovno visokofrekvenčno radijsko omrežje. Od leta 1999 je vodja poletov za parabolične umetniško-znanstvene polete pri Centru za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin v Moskvi in pri konzorciju MIR (Konzorcij za mikrogravitacijske interdisciplinarne raziskave).
Od leta 1999 njegov Zavod Projekt Atol producira performativna dela gledališča Noordung.
Leta 2001 sta Marko Peljhan in Carsten Nicolai prejela nagrado Zlata Nica za projekt Polar, ki je nastal v sodelovanju z japonskim laboratorijem Canon Artlab. Uporabniki so v parih vstopali v posebno sobo kjer so uporabljali interface naprave POL, ki je nastala za projekt in je uporabniku omogočala zbiranje čutnih informacij. Kasneje so bile informacije pridobljene prek POL vizualno predvajane na interfacih/monitorjih v vsaki od obeh sob.
Projekt Atol zvočne dogodke od leta 2002 organizira v okviru založbe rx:tx.
Leta 2003 je nadziral izvedbo mobilnega kontejnerskega medijskega laboratorija – projekt digitalnega opismenjevanja Transhub-01/Mobilatorij.
Leta 2006 je Projekt Atol v Ljubljani predstavil mednarodni dogodek Crash Test Dummy, ki je potekal tudi v Budimpešti, Pragi in Münchnu.


1993 Vadim Fiškin http://www.vadimfishkin.si/
Umetnik Vadim Fiškin, ki je arhitekturo študiral na Moskovskem Inštitutu za arhitekturo v Ljubljani deluje od leta 1992. Kot scenograf je pri različnih predstavah sodeloval z Matejo Bučar, Kozmokinetičnim kabinetom Noordung in drugimi.
Njegova dela po besedah Inke Arns povezujejo fizično z metafizičnim ali celo nadnaravnim. Fiškin kaže tisto kar je navadno nevidno ali na nevidno vsak opozarja. Zaradi tega je večina njegovih del efemernih in nematerialne narave, povezana s časom in svetlobo. Že njegov projekt Darkness Orbit (1993) je z zvoki in svetlobo oživel šele ponoči in kot razstava deloval le med polnočjo in šesto uro zjutraj, medtem, ko so bile v uradnih urah galerij na ogled druge razstave. Za projekt je uporabil projekcije z diapozitivi, zvok, ultravijolično svetlobo, fotografski flash in radijski sprejemnik in z uporabo teh medijev popolnoma spremenil prostor že obstoječe razstave, ki so ga naselili leteči krožniki in figure angelov, ki so bili čez dan neopazni.
Vertikalno Projekcijo (1995) je sestavljal model ruske vesoljske postaje Mir in nanj pritrjena telesa angelov. Objekt Molitveni stroj (1993), ki ga je Fiškin zgradil za Kozmokinetični kabinet Noordung je združil idejo stroja in pojem molitve, podobno je deloval Stroj za lovljenje angelov, ki je fizično uporabil za ujetje nadnaravnega. V Lighthouse installation (1997) je ritem umetnikovega bitja srca služil za ustvarjanje ritma utripajočih luči na kupoli dunajske Secesije. Namen dela What is on the other side? (1997-2000) je prenesti kos površine planeta na natančno lokacijo na nasprotni strani zemlje.
Leta 2000 je v Galeriji Škuc predstavil projekt Snow-Show v katerem je obiskovalca povabil, da je ob pritisku na rdeči gumb povedal svoje ime. Nekaj trenutkov kasneje je računalniško generirani glas obiskovalcu posvetil razstavo – zasvetile so se luči, zaigrala je glasba, na obiskovalca pa so pričele padati umetne snežinke.
Projekt Dependance (1997), ki je nastal v sodelovanju z Matejo Bučar (koreografija, ples) in Markom Košnikom (glasba) se je hkrati odvijal v Ljubljani in Lizboni.
Objekt, podoben Malevičevim planitom, prekrit z žarnicami, ki so svetile glede na svetlobo sonca sedmega februarja tega leta, ritm luči v Ljubljani pa je bil odvisen od srčnega utripanja plesalcev v Lizboni in obratno. Projekt je želel opozoriti na prepletenost stvari in svobodo, ki izvira iz tega, da nimamo popolne kontrole.
Ognegraf (2000) je sttroj, ki prevaja podatke iz različnih virov v jezik ognja. Ustvarja kaplje ognja, ki padajo s stropa v različnih ritmih, intenzivnosti in barvah. Leta 2001 je sledil Kaplegraf - stroj, ki je na enak način prevajal informacije v kaplje vode. Changing the Climate (2004) je na podnebne spremembe opozarjal z velikanskim grelnikom vode, ki je ustvarjal oblake pare in jumbo plakatom, ki je prikazoval okolico Moderne galerije v subtropskem podnebju.
Leta 2005 je Vadim Fiškin za slovensko predstavitev na Beneškem bienalu pripravil svetlobno instalacijo Another Speedy Day, ki je v nekaj minutah prikazala dnevno spreminjanje svetlobe od jutra do večera. Še istega leta je lahko obiskovalec projekta
Choose Your Day sam izbral dan, ki si ga je želel – na voljo so bili sončen dan, sončni zahod, deževen dan, zimski večer, noč s polno luno in drugi. Občutek je bil ustvarjen s setlobo, zvokom in projekcijo okna. Tudi Moving stars (2006-2008) je uporabil nizkotehnološkima sredstva – s fenom in prižganimi žarnicami je Fiškin v galerijskem prostoru in na ulici ustvarjal potovanje »zvezdne« svetlobe viseče žarnice. Enostavna tehnologija je postala tudi del njegovih naslednjih projektov Ping-pong electronic (2007) in Sysiphus electronic (2007).
Njegov zadnji projekt Sorry-Out of Order sestavljajo napis, ki se opravičuje, za nedelujoč kup elektronske tehnologije, ki je predstavljen v galeriji. Projekt preizprašuje bistvo tehnološke umetnosti – je njeno bistvo estetika tehnologije ali način na katerega tehnologija deluje?

1994 Luka Frelih http://twiki.ljudmila.org/bin/view/Luka/FridaV http://fridav.ljudmila.org/wiki/Main_Page%20http://www.radiostudent.si/mzx
Luka Frelih je softverski umetnik in programer in sodelavec večine projektov Marka Peljhana.
Sodeloval je pri Ministrstvu za eksperiment na Radiu Študent.
V letu 2004 je realiziral projekt Frida V (Free Ride Data Acquisition Vehicle), ki se ukvarja z brezžičnimi mrežami in mapiranjem javnih urbanih prostorov. Vozilo nosi majhen računalnik z brezžičnim omrežnim vmesnikom, GPS sprejemnik, osnovno avdiovizualno snemalno napravo (kamero z mikrofonom) in baterije. Udeleženec v projektu prevzame vlogo voznika in soustvarjalca digitalnih vsebin. Sistem upravlja in nadzira prek enostavnega vmesnika na krmilu kolesa.

1994 Vuk Čosić http://www.ljudmila.org/~vuk
Vuk Ćosić je pionir spletne umetnosti skupaj z Jodi.org, Alexeiem Shulginom, Olio Lialino in Heathom Buntingom. Net-art, ki naj bi si ga kot ready made termin izmislil prav Ćosić, je pričel nastajati leta 1994.
Vuk Ćosić je z Markom Peljhanom in Lukom Frelihom leta 1995 ustanovil Ljudmilo.
Eden izmed Ćosićevih projektov je bila kopija spletne strani desete Documenta leta 1997.
Leta 2001 se je Vuk Ćosić predstavil na Beneškem bienalu. Predstavitev net arta na uglednem dogodku umetnosti je bila pomemben dosežek.
Kot diplomirani arheolog je še posebej zainteresiran za odkrivanje kod v evoluciji tehnologije (npr. ASCII, American Standard Code for Information Interchange) in njihovih možnih spreobrnitev. Medtem ko večina novomedijskih projektov posega po visokotehnoloških orodjih, je Ćosićeva serija ASCII del (od 1998 ASCII film, ASCII zvok, instant ASCII kamera, ASCII arhitektura, ASCII zgodovina umetnosti za slepe, ASCII zgodovina gibljivih slik…), z uporabo nizkotehnoloških orodij in principa DIY, ki narekujeta kreativni pristop pri razvijanju alternativnih možnosti rabe tehnologij, revolucija enostavnih rešitev prevajanja vsebin iz ene medijske platforme v drugo. Razvijal jo je v sodelovanju z Luko Felihom in Walterjem van der Cruijsenom.

1995 Ljudmila - Ljubljana Digital Media Lab (Vuk Čosić, Marko Peljhan, Luka Frelih, Mitja Doma) http://www.ljudmila.org/ http://www.ljudmila.org/nettime
Ljudmila je od leta 1995 v Sloveniji prva neodvisna neprofitna kulturna organizacija v polju intermedijskih umetnosti. Ustanovili so jo Vuk Ćosić, Luka Frelih in Marko Peljhan. Med leti 1995 in 2000 jo je podpirala Soroševa fundacija. Ljudmila je v tem času služila razvoju intermedijske umetnosti s podporo v tehničnih rešitvah in izobraževanjem raznolikih umetniških, kulturnih, izobraževalnih in civilnodružbenih projektov, organizacij in posameznikov. Posvečala se je digitalni produkciji in izobraževanju o, raziskovanju in razvoju odprtosoftverskih programov. S tem je mnogim elementom civilne družbe je ponudila kreativen multimedijski prostor za delo, dostop do e-pošte in interneta. Še danes je pomembna strukturna podpora mnogih projektov.
Pomemben katalizator je bila Nettime konferenca Beauty and the East, ki jo je Ljudmila pripravila v Ljubljani maja 1997. V Ljudmili, K4 in Galeriji Kapelica so se sestajali najpomembnejši teoretiki intermedijske umetnosti Heath Bunting, Geert Lovink, Pit Schultz, Alexei Shoulgin in aktivisti s celega sveta in tu razvijali umetnostno-politični in socialno-kritični diskurz.
Leta 2003 je Ljudmila razvila in objavila SLIX 1.0 slovensko različico odprtokodnega programa Live GNU/Linux CDR. SLIX 1.0 je bil predstavljen na INFOS 2003 in na festivalu KIBLIX.

1995 Damjan Kracina http://www.kracina.com/
Leta 1995 se je umetnik Damjan Kracina spogledoval z intermedijsko umetnostjo, ko je v Galeriji Kapelica predstavil videoinstalacijo - projekt Kracina TV. Hiperrealističen kip avtorja je stal sredi prostora in zrl v monitorje na tleh, ki so kazali mrtve mačke. Inštalacija je bila aluzija na množico televizijskih gledalcev, ki vsak večer zrejo v pretresljive, pogosto krvave novice s celega sveta.
Leta 1997 je Damjan Kracina v Klužah in v Galeriji Škuc predstavil drugo videoinstalacijo ZOO in se odmaknil od eksperimentalnega videa in umetnosti, ki raziskuje sodobne tehnologije.

1995 Galerija Kapelica http://www.kapelica.org/
Galerija Kapelica je najradikalnejši prostor prezentacije in produkcije intermedijske umetnosti v Sloveniji. Leta 1995 je Galerija Kapelica z novim kuratorjem Jurijem Krpanom pričela predstavljati in producirati program, ki je povezoval umetnost s telesom, znanostjo in tehnologijami. Med prvimi umetniki, ki so razstavljali v Galeriji Kapelica so bili Marko Košnik, Darij Kreuh in Damjan Kracina.
Od leta 2000 je Galerija Kapelica projekt Zavoda K6/4. V njej so bili producirani lokalni in mednarodni projekti in raziskave, ki so jih opravili umetniki na področju kibernetike, robotike, body arta.
Galerija Kapelica pripravlja cikel zvočnih dogodkov, delavnic in predavanj Bitshift
V Kapelici so med mednarodnimi avtorji razstavljali Stelarc, Marcel Li, Chico Mc Murphy, Survival Research Laboratories, Senclie, Symbiotica, Laura De Menezes, Orlan, Oreet Ashery, Riccardo Massari Spiritini, the Tissue Culture & Art Project, Paul Granjon, Bill Vorn, Paul de Marinis in drugi.

1995 Mednarodni festival računalniških umetnosti (IFCA/MFRU) http://www.mfru.org/index.php
Leta 1995 je MKC Maribor organiziral prvi Mednarodni festival računalniških umetnosti, ki je do danes predstavil mnoge pomembne umetnike, med njimi Stelarca s performansom Split Body/Voltage-in/Voltage-out in mlada, še neznana dela. Mednarodni festival računalniških umetnosti v Mariboru je najstarejši festival računalniških umetnosti v Sloveniji. Nosilca festivala sta Mladinski kulturni center (MKC) v Mariboru in ArtNetLab, Ljubljana.
Festival vsako leto menja kuratorsko ekipo (Marina Gržinić, Aleksandra Kostić, Jože Slaček, Peter Tomaž Dobrila, Erkki Huhtamo, Machiko Kusahara, Stelarc, Igor Štromajer, Kathy Rae Huffmann, Jurij Krpan, Eva Ursprung, Simona Vidmar) je sestavljen iz razstave izbranih del, performansov, predstavitev in predavanj oz. simpozija.
Med slovenskimi avtorji, ki se pogosto pojavljajo v povezavi s festivalom so: Jaka Železnikar, son:DA, Aleksandra Globokar, Teo Spiller, Narvika Bovcon in Aleš Vaupotič, Gorazd Krnc, itd. Od leta 1998 naprej festival vsako leto gosti razstavo in performanse s projekti študentov iz Oddelka za video in nove medije v okviru Akademije za likovno umetnost.
Koprodukcija med ArtNetLab in MKC je pred nekaj leti prenehala delovati.


1995 Random Logic (Gregor Zemljič, Miha Klemenčič) http://www.nika.si/tehnika/random_logic/EP.html
Glasbenika na področju elektronske glasbe Gregor Zemljič in Miha Klemenčič kot Random Logic delujeta od leta 1995.

1996 Tao G. Vrhovec Sambolec http://www.taogvs.org/
Tao G. Vrhovec Sambolec je umetnik zvoka in glasbenik, ki živi v Amsterdamu in Ljubljani. Njegova dela obsegajo avdiovizualne in mešane medijske instalacije, zvočne intervencije na javnih mestih, komponirano in improvizirano (elektro) akusticno glasbo in oblikovanje zvoka za video. Kot improvizator je ze nastopal z naslednjimi izvajalci: Will Guthrie, Alzheimer Trio, Riccardo Massari Spiritini, The Same Girl (Gilles Aubry, Nicolas Field), Sabine Vogel ... Njegova dela so bila predstavljena in izvajana v raznih galerijah, muzejih in na glasbenih festivalih po Evropi, mdr. na Manifesta v Frankfurtu.
Tao G. Vrhovec Sambolec in Tomaž Grom sta leta 1996 pripravila skupni projekt Tilt, ki temelji na eksperimentiranju z zvokom in se ukvarja tako z improvizacijo kot s strukturiranim pristopom do glasbe. Osredotoča se na ustvarjanje zvočnih tekstur in glasbenih struktur s pomočjo digitalnega procesiranja zvoka v živo.
Je ustanovitelj mednarodnega cikla zvočnih dogodkov (sound events), predava in vodi delavnice Bitshift v galeriji Kapelica v Ljubljani, z začetkom v letu 2001.

1996 Tomaž Grom http://www.myspace.com/tomazgrom http://www.sploh.si/index.html
Tomaž Grom je sodeloval v najrazličnejših zasedbah različnih glasbenih zvrsti. Ustvaril je avtorsko glasbo za več gledaliških, plesnih in lutkovnih predstav. Umešča se tudi v glasbeni milje, ki izraznost črpa iz akustičnih in digitalno procesiranih zvokov. V zasedbah Alzheimer3, Tilt, CPG IMPRO in kot solist se posveča predvsem raziskovanju razširjenih tehnik igranja kontrabasa v kombinaciji z elektroniko in krmari med svobodno improviziranimi in vnaprej določenimi strukturami. Njegovo ustvarjanje odločilno zaznamuje raziskovanje lastnega zvočnega potenciala, pri čemer ga vodi princip spontane zvočnosti.

1996 Multimedijski center KIBLA http://www.kibla.org/ http://www.maribor2012.si%20http//digitars.kibla.org
Leta 1996 je bil v Mariboru, kot skupni projekt Narodnega doma Maribor in Soroševega centra ustanovljen zasebni nevladni zavod za kulturo in izobraževanje – Multimedijski center KIBLA. Njena misija je usmerjena na sodobno izobraževanje, kulturne in umetnostne prakse, povezavo med raziskovanjem in učenjem, umetnostjo in znanostjo ter demistifikacijo novih medijev kot kreativnih orodij in novih oblik umetnosti. Januarja 1999 je bila šeststebrna dvorana v pritličju Narodnega doma Maribor namensko prenovljena za potrebe vizualne in intermedijske umetnosti. Program je sicer potekal že od 1996, ko je nastal Multimedijski center Kibla. Veliki prostori z cyber cafejem in galerijo KiBela so postali prva predstavitvena in produkcijska institucija svoje vrste v Sloveniji.
Ob koncu devetdesetih let je bila KIBLA soiniciatorka ideje o neformalni mreži slovenskih multimedijskih centrov (skupaj z Ljudmilo, Pino, Kiberpipo… ), ki nosi ime m3c.
Multimedijski center KIBLA pri intermedijskih projektih mnogokrat sodeluje z evropskimi partnerji in je dober primer uspešnega črpanja sredstev iz evropskih razpisov. KIBLA je vključena v evropske projekte Europrix TTA, E-contentplus, Patent in Interreg: INDU.PIK in je članica pri tehnološkem projektu v okviru EU's Information Society Technologies (IST) Fifth Frame Programme.
Leta 2002 je v okviru KIBLE pričel delovati festival KIBLIX.
Leta 2007 je KIBLA sodelovala pri predstavitvi slovenske intermedijske umetnosti v Beogradu z naslovom Digitars.
KIBLA je bila ključna protagonistka pri nominaciji mesta maribor za Evropsko kulturno prestolnico leta 2010, ki jo bo poleg Maribora predstavljalo še 5 drugih občin iz bližnje in širše regije.


1997
Leta 1997 so nastali številni intermedijski projekti, ki so bili prikazani v ljubljanskih galerijah. ZOO Damjana Kracine je bil na ogled v Škucu, SCCA-Ljubljana je organizirala razstavni projekt Medij v Mediju v Mestni galeriji v Ljubljani, letni Majski Salon je predstavil dela umetnosti novih medijev, U3, trienale sodobnih slovenskih umetnosti pa je v Moderni galeriji kuriral Peter Weibel.

1997 Darij Kreuh http://www.manifesta.org/manifesta3 http://www.ljudmila.org/scca/kreuh/virtualdreams/images.htm
Opus Darija Kreuha, raziskovalca in umetnika novih medijev, se razteza od skulptur/strojev, video skulptur in odzivnih instalacij/performansov, medmrežnih in zvočnih instalacij, do projektov v okolju virtualne resničnosti (Virtualne sanje, Bar Code, Brainscore).
V projektu Virtualne sanje iz leta 1997 je avtorja zanimalo kako in koliko z rabo VR tehnologije kodirana (in stimulirana) zaznava prispeva k bogatitvi in nadgraditvi vsakdanje prostorske zaznave. S pomočjo VR čelade je uporabnik lahko opazoval virtualno pokrajino, pravzprav posnetek galerijskega prostora, v katerem so bili v virtualnem prostoru postavljeni panoji z 2D video posnetki in 3D modeliranimi objekti, ki jih v dejanskem prostoru ni bilo. Kreuh je namesto podatkovne rokavice kot vmesnik uporabil voziček, v katerem je bil ves hardver in s pomočjo katerega se je uporabnik lahko premikal v fizičnem prostoru galerije, prostor pa dojemal preko VR čelade, pri čemer se je nemalokrat zgodilo, da je uporabnik zaradi izgube občutka mej fizičnega prostora z vozičkom že močno udarjal v galerijske stene.
Leta 1999 je Darij Kreuh v sodelovanju z Iztokom Bajcem in Rainerjem Linzom ustvaril projekt Črtna koda III – Potopitev. V projektu uporabnik dobi avatarja, ki je opredeljen z uporabnikovo težo in višino, kar pomeni, da je masa uporabnikovega telesa merodajna za njegovo identiteto v kiberprostoru. Kreuhova virtualna sonična skupnost ne temelji na socialnem darvinizmu, a vzpostavlja pa prostor za simulacijo današnjih razmerij med naravo in kulturo ali kar kibernaravo in kiberkulturo. Spominja na samoohranitveni sistem, v katerem vstop vsakega novega uporabnika spremeni razmerja v skupnosti in zahteva prilagoditve (povezovanja, združevanja, cepitve) ostalih elanov, torej kulturno akcijo in reakcijo. Leta 2000 je bil Bar Code poleg projektov Marjetice Potrč in Nike Špan, izbran za predstavitev na Manifesta v Ljubljani.
Z Davidejem Grassijem (Aksioma) sta leta 1999 razvila projekt Brainscore. V projektu dva operaterja v virtualnem okolju komunicirata preko svojih avatarjev, projekt pa temelji na uporabi možganskih valov in premikanja očesa, ki izvajajo osnovna navodila in v virtualnem prostoru ustvarjajo nov digitalni diskurz. Projekt je bil predstavljen v ZKM.

1997 Igor Štromajer http://www.intima.org/is.html
Leta 1997 je Igor Štromajer ustanovil institut za sodobne umetnosti Virtualno bazo Intima, ki je produkcijska platforma za sodobne performativne umetnosti, radijske in zvočne projekte, teorijo performansa, teorijo telesa in ženske študije, glasbo, ples in koreografijo, filozofijo, fotografijo, video, oblikovanje in računalniško grafiko.
Štromajerjev prvi internetni projekt 0.html je kombinacija videoigre, internetne strani in na trenutke humornega popotovanja. Prejelo je prvo nagrado na Hamburger Kunsthalle Extension Competition.
Leta 2001 je Virtualna baza Intima – Igor Štromajer v sodelovanju z Branetom Zormanom prvič izvedel internetni balet Ballettikka Internettikka. Ta projekt je bil kasneje izveden kot gverilske akcije v teatru Bolšoj (2002), kot eksperimentalna invazija robotov v Bergnu na Norveškem (2003) in iz daljave nadzorovana invazija na milansko Scalo (2004).
Leta 2002 sta Igor Štromajer in Davide Grassi na 4. Manifesta v Frankfurtu predstavila internetni portal – umetniški projekt Problemarket – Borza problemov.

1997 Jaka Železnikar http://www.jaka.org/
Jaka Železnikar je leta 1997 objavil zbirko interaktivne web poezije z naslovom Interaktivalija, ki raziskuje umetnostne vektorje izraznost jezika. V naslednjih projektih je sodeloval z arhitektko Aleksandro Globokar.
Leta 2002 je Železnikar pričel objavljati novice o net artu in intermedijskih umetnostih na spletni strani tednika Mladina. Diskurzor: Umetnost je prenehal delovati decembra 2005, od tedaj pa je novice s tega polja mogoče spremljati na Ljudmilinem informatorju (2000-2006, http://info.ljudmila.org) ali na spletni strani Kiberpipe.

1997 Tomaž Pipp
Projekt Oblika je usodna je Tomaž Pipp predstavil v Galeriji Kapelica leta 1997. Projekt temelji na kombinacijiklasičnega kiparstva in upoštevanja fizikalnih zakonitosti gibanja zraka, ki v ekstremnih pogojih (nadzvočna hitrost) zadobi lastnosti trdnega materiala. Pippova instalacija je inštrument, pri katerem uporabnik z igranjem na klaviaturo aktivira pretok plina do gorilcev, ki gradijo zvočni zid in ustvarjajo ognjene curke, ki vizualno potencirajo jakost mogočnega orkestra osmih tub.

1998 Ive Tabar
Ive Tabar je svojo umetnisko govorico razvil na povsem samosvoj nacin. Njegova izobrazba ni akademska in njegov umetniški jezik je nastal iz prakse - iz spretnosti rokovanja z materialom in orodjem. Ive je medicinski tehnik, zaposlen na oddelku za šok Izolske bolnišnice. Tu se dnevno srečuje s situacijami, kjer je črta med življenjem in smrtjo komaj zaznavna in prav to je topos njegovega umetniškega zanimanja. V svojih performansih natancno uporablja medicinska znanja in orodja zato, da bi skozi eksplicitnost in dokončnost performativnega izraza zaostril vsebino ali poved, na katero meri s performansom. Svoje telo na/s katerim izvaja vse performanse do potankosti obvladuje, tako da strokovnost ni nikoli problematična.
Leta 1997 je v Galeriji Kapelica izvedel lastno intubacijo in se priključil na umetna pljuča. Leto kasneje je v isti galeriji izvedel performans Fibrilacija kjer v žilo na roki vstavi kateter ter ga porine skoraj do srca, do trenutka, ko to poskoči, utripne oz. zafibrilira. Izvedel je še projekte Evropa (1999) in vrtanje luknje v koleno leta 2001.

1998 Marko Batista http://www.project-data.info/
Marko Batista je v Ljubljani diplomiran akademski slikar, ki je magistriral na University of the Arts London / Central Saint Martins v Londonu (2006-2007). Z Miho Horvatom (son:DA) je ustanovni član multimedijske skupine Klon:Art:Resistance. Živi med Ljubljano in Londonom. Raziskuje digitalna zvočna okolja v povezavi s procesi transformacije podob, tehnologijo, mrežnimi podatki, plastenjem zvoka, hibridnimi prostori, sodobno družbo in raznolikostjo umetnostnih sistemov.
Leta 2009 je v Galeriji Kapelica pripravil intermedijski performans Paralelne digitalne strukture, ki se s pomočjo sodobnih tehnologij osredotoča na zvočne modulacije in vizualne strukture, ki preko heterogenih okolij in subvertiranja sočasnih prenosov podatkov s spletnih digitalnih video komunikacijskih sistemov vstopajo v polje umetniške intervencije.

1999 Janez Janša/Davide Grassi http://www.aksioma.org/
Intermedijski umetnik Davide Grassi deluje v okviru Zavoda Aksioma skupaj s producentko Marcelo Okretič
Leta 1999 je v sodelovanju z Darijem Kreuhom razvil projekt Brainscore.
Leta 2002 v sodelovanju z Igorjem Štromajerjem razvije projekt Problemmarket.
Grassi je avtor projekta machinaZOIS (2003), ki je nastal v produkciji Zavoda Aksioma. MachinaZOIS je elektromehanski mecen v obliki fliperja, ki nadomešča najbolj znanega slovenskega mecena umetnosti in znanosti Žigo Zoisa. S spremenjenimi in nadrobno razdelanimi pravili, ki nas skozi igro vodijo pri raziskovanju možnosti in strategij zbiranja produkcijskih sredstev. Zmagovalec mora ta uporabiti izključno za so-financiranje umetniškega projekta. MachinaZOIS je nastala kot odziv na kronično pomanjkanje zadostnih finančnih sredstev za izvedbo umetniških projektov, ki so padli skozi sito na Ministrstvu za kulturo ali Mestni občini in postala alternativna možnost pridobivanja finančnih sredstev za izvedbo umetniških projektov.
Davide Grassi se je leta 2007 preimenoval v Janeza Janšo, skupaj z umetnikoma Žigo Karižem in Emilom Hrvatinom.

1999 Luka Prinčič/DJ Nova/ Nova Viator/deViator http://www.deviator.si/
Luka Prinčič je ustvarjalec zvoka, glasbenik in medijski umetnik. Je človek, ki je zvočni del ustvaril za mnoge projekte intermedijske prakse.
Je ustanovitelj prve slovenske neprofitne internetne glasbene založbe Kamizdat net.


Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si


Ni komentarjev:

Objavite komentar