V drugi polovici desetletja je, delno pod vplivom sočasnih dogajanj na področju likovnih umetnosti in grafičnega oblikovanja, ki sta posegla v televizijski medij, prevladal avtorski video kot avtonomna umetniška zvrst vizualnega sporočanja.
V New Yorku je leta 1969 galerist Howard Wise pripravil razstavo TV as a Creative Medium.
Vstop videa v galerijski sistem se je najprej zgodil v ZDA in Kanadi, okrog leta 1972 pa je so se videu odprla tudi vrata razstavišč in festivalov po Evropi (Documenta, pariški Bienale mladih, graški Trigon, beograjski Aprilski susreti proširenih medija...), na Japonskem in v Latinski Ameriki (CAYC v Buenos Airesu).
V beograjskem Studentskom kulturnom centru so v začetku sedemdesetih let potekali prvi Aprilski susreti proširenih medija (pozneje Video susreti). V Zagrebu je izšla knjiga Televizija danas, ki je opisala prve eksperimente z videom, uredila pa jo je hrvaška likovna teoretičarka Vera Horvat – Pintarić.
Leta 1973 Stane Bernik v članku ‘Video art’ kot preizkus in ustvarjalna praksa, objavljenem v reviji Sinteza, opredeli video umetnost kot eksperiment in kreativno izkušnjo sodobnega likovnega izražanja. Opozoril je na predhodnike slovenskega videa iz vrst grafičnih oblikovalcev:
Peter Skalar in Grega Košak sta v šestdesetih letih delala za TV Ljubljana
Jože Spacal, televizijski scenograf pa je “eksperimentiral z elektronsko modulacijo zvoka v sliko, uporabljal prvine elektronske risbe in različnih virov in jih povezoval z drugimi učinki iz sodobnega likovnega repertoarja”. Nenaklonjenost vodstva televizijske hiše takšnemu ustvarjalnemu poseganju v medij je onemogočila nadaljnje eksperimentiranje in oblikovanje nove likovne govorice. [Stane Bernik, “’Video art’ kot preizkus in ustvarjalna praksa”, Sinteza, št. 30-32, Ljubljana 1973.]
1966-1971 OHO
Skupina OHO je zaznamovala pionirsko obdobje videa kot novega izraznega sredstva.
1969 Srečo in Nuša Dragan
Belo mleko belih prsi (1969) velja za prvi video v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Gre za statični črno beli posnetek, na katerem se izmenjujejo napisi. Čeprav je video slika uporabljena kot fotografija, to pionirsko delo napove enega izmed pozneje najbolj razširjenih postopkov video arta: uporabo spremenljivega grafičnega znaka, ki pri tem delu negibljivi sliki daje dinamiko in ustvarja montažo znaka.
Video je v njunih delih “element umetniške akcije in hkrati sredstvo za dokumentiranje, razumela pa sta ga predvsem kot možnost za neposredno interaktivno komunikacijo z občinstvom.” [Barbara Borčič, “Uvod”, Videodokument. Video umetnost v slovenskem prostoru 1969-1998. Eseji, Ljubljana 1999, str. 11.]
Projekti Belo mleko belih prsi (1969), Taktilna komunikacija (1973), Slika, videna kasneje (1974), Izkušnja v nas, izkušnja z videom (1975), Linije srca Nuše in Sreča (1977), Masculin-Feminin (1979) so bili predstavljeni na številnih najpomembnejših mednarodnih festivalih in video manifestacijah.
Nuša in Srečo Dragan leta 1973 ustanovita FAVIT (Center za film, avdio, video raziskovanje TV in VT), ki je tudi časopis, ki ga izdajata s sodelavci iz Zagreba.
Po letu 1988 se je samostojni produkcija Sreča Dragana razširila še na druge elektronske medije. Na prehodu v devetdeseta leta se je posvetil ciklu prostorskih instalacij Neo-geo (1989-90), računalniški animaciji virtualnih prostorov in elektronskim odzivnim instalacijam, npr. Netropolis – Clavis Urbis (1997). Projekt vključuje računalniško vodeno platformo Leonardo, ki je mobilni robot opremljen z video kamero, ki jo spletni deskar premika v smeri izbranega pogleda in izbrane lokacije v realnem času in se tako sprehaja po razstavnem prostoru. Njegov projekt Matrica – Koincidenca (2006) je bil predstavljen v okviru petega U3 - Trienala sodobne umetnosti.
1968 Slavko Tihec
V kiparstvu je Slavko Tihec raziskoval in eksperimentiral s kinetičnimi objekti – akvamobili (Akvamobil, 1968). Poskusov se je loteval študijsko in atelje spremenil v laboratorij za preskušanje umetno ustvarjenega vodnega valovanja in odziva raznih mas in volumnov na valovanje. Njegov cilj je bilo doseganje učinkovitih likovnih uresničitev. Iz osnovne ideje uporabe fizikalnega zakona razširjajočih se koncentričnih krogov na vodni gladini, ki jih sproži vanjo vrženi objekt, je nastala vrsta akvamobilov. V nekatere izmed njih je avtor napel strune, ki so ob gibanju in trkih sprožali zvočne trzljaje.
1969 Edvard Zajec
Edvard Zajec je eden od svetovnih pionirjev računalniške umetnosti. Izobraževal se je v Trstu, Sloveniji in ZDA, kjer je dobil priložnost delati z računalnikom, ko so bili ti še dragi in nedostopni širši javnosti.
Njegove prve računalniške grafike iz serije RAM so nastale leta 1969. Od leta 1972 je v sodelovanju s programerji razvijal interaktivni sistem likovnih dialogov, njegova prva verzija je bila Informatrix, Knjiga likovnih dialogov (1979). Tu je vzpostavil temeljni postavki procesov ustvarjanja z računalnikom:
- takojšnjo povratno informacijo, ki jo enosmerni mediji ne dopuščajo in
- kontrolo, stroja kot uporabnika, ki ima v interakciji s strojem možnost ustvarjalnega sodelovanja.
Od računalnika je po letu 1980 prešel tudi k videu. Pričel je razvijati zvrst video umetnosti, ki jo imenuje orphics in ki likovni obliki in barvi doda časovno komponento ter glasbo.
Leta 1980 je na Univerzi Syracusa v New Yorku ustanovil oddelek za računalniško umetnost, ki ga vodi še danes.
1971 Sergej Pavlin
1971 Bogoslav Kalaš
V letih 1971-1972 skupaj s tehnikom Vojislavom Pavlovičem iznašel stroj za slikanje. Naprava zaznavne podatke fotografske predloge »prepiše« na platno. S tem digitalnim postopkom, ki ga Bogoslav Kalaš poimenuje aerografija, lahko v primerjavi s sitotiskom rezultat – nastajajočo sliko – mnogo bolj nadzoruje in spreminja z vsakim novim nanosom barv. Gre za prenos podatkov, kjer posamezno delo nastaja več tednov ali mesecev, saj ima postopek aerografije le en končni izdelek.
1973 Andrej Zdravič http://www.soca-trenta.si/default.asp?id=376
Andrej Zdravič je samostojni ustvarjalec na področju filma, zvoka in medijev.
Leta 1997 je ustvaril 41-minutni film V steklu reke, ki portret reke v štirih letnih časih ob glasbi naravnih zvokov. V steklu reke je prejel nagrado Prešernovega sklada (1999), nagrado za najboljši umetniški video film na 1.festivalu slovenskega filma v Portorožu (1998) in Grand Prix na Mednarodnem festivalu novega filma v Splitu (1998).
Leta 1995 je Andrej Zdravič predstavil videoinstalacijo Skrivnosti Soče, ki je stalno postavljena v Domu Trenta.
1978 Hidrogizma (Iztok Osojnik, Jani Osojnik, Dušan Pirih Hup, Vesna Črnivec)
Konstrukcija, imenovana Hidrogizma, je vodno glasbilo, skulptura in način zavedanja in udejanjanja prostora. Pesnik Iztok Osojnik, fotograf Dušan Pirih Hup, psiholog in akupunkturist Jani Osojnik in fotografinja Vesna Črnivec so leta 1978 ob odprtju fotografske razstave predstavili hidrogizmo – objekt/glasbilo, ki zvoke proizvaja s pomočjo raznolikih resonančnih površin (prazne konzervne škatle, kosi pločevine, jogurtovi lončki…). Iz vodovodnih pip, privitih v precejšen vodni zbiralnik, je nastal prototip priprave. V projekt se je sčasoma vključilo precej soustvarjalcev: gledališka skupina Pocestno gledališče Pred razpadom in glasbeniki Papa Kinjal benda ter mnogi drugi. V drugi in tretji postavitvi hidrogizme so izumili orgle - na več mestih po dolžini rahlo preluknjan žleb, kjer je bila skozi vsako od luknjic speljana vrvica, ki je sčasoma napojena z vodo precej enakomerno izpuščala kapljice na plastične jogurtove lončke, ki so viseli v dolgih ceveh in tako dodatno pridobili resonanco. "Ustvarili smo alternativo serijske elektronske muzike. Glasbo s kapljicami, pri čemer smo bili prvi reciklanti, saj smo ustvarjali samo z odpadnimi materiali," je pripomnil pesnik Iztok Osojnik. "Ugotovili smo, da se da vse narediti z lastnimi rokami. Bili smo nekakšni protiindustrialisti," je dodala fotografinja Vesna Črnivec, ki je k projektu pripomogla predvsem po vizualni plati. Hidrogizma je bila petič udejanjena leta 1980 v zagrebškem SKC. Zaradi uspeha v Zagrebu oziroma priporočil tamkajšnjih poznavalcev sodobne umetnosti je bila hidrogizma nominirana za sodelovanje na Dnevih mladega gledališča na XXXI. dubrovniških igrah.
1979 Miha Vipotnik http://vi.potnik.siol.com/
Ob koncu sedemdesetih let sta razvoj novih tehnologij in vpeljava računalniških pripomočkov za obdelavo lelektronske slike spodbudila nov način obravnavanja videa.
Miha Vipotnik je bil leta 1976 prvi študent na ALUO, ki je za podiplomski študij vpisal področji video arta in televizije in se zavzemal, da bi uvedli oddelek za video.
Vipotnik je ustvarjal v studiih nacionalne televizije (RTV Ljubljana), kjer je občasno oblikoval špice za oddaje in uvodnike EPP.
Raziskoval je strukturo in estetski učinek elektronske slike, odkril feed-back in začel oblikovati prve video grafike.
Med leti 1976 in 1979 je eksperimentiral z elektronsko sliko in leta 1979 na RTV Ljubljana s profesionalno televizijsko opremo in sintetizatorjem dokončal dveletni večmedijski projekt Videogram 4, ki je temeljil na manipulaciji in transformaciji slike in na montaži.
Ko so enega izmed njegovih videov predvajali po televizijskem kanalu kot eksperimentalni program, se je na TV pojavilo obvestilo, ki je gledalce opozarjalo, da so “ vse motnje in nenavanosti v sliki in tonu del programa in naj zato ne poskušajo popravljati slike na svojih televizorjih.”
Leta 1983 je Vipotnik ustanovil Mednarodni bienale Video CD.
Materiale (podobe, zvoke, besedila in ostale dokumente) za katere menite, da morajo postati del arhiva, lahko posredujete v več oblikah:
1. komentar na blogu
2. fizično na razstavi Arzenal / Depo 2K9: Studio Viba Film
3. fizično na naslov Petja Grafenauer, Reber 13, 1000 Ljubljana
4. po elektronski pošti na naslov petja.grafenauer@gmail.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar